Ljudske zgodbe (SLO)

Deklica s podobe /

Mlademu ribiču je umrla mati. Ostal je čisto sam na svetu. Nihče se ni brigal zanj ali zanj skrbel. Vsak večer si je skuhal večerjo, pospravil je sobo ter opral in uredil perilo. Želel si je, da bi imel lepo ženo. Ampak bil je tako reven, da ga nobena deklica ni marala. Imel je samo ozko posteljo in nad njo sliko lepe deklice. Nekega večera, ko je prišel domov, je bila soba pospravljena, na mizi pa je bila večerja. In ko se je zjutraj zbudil, ga je že čakal zajtrk. Tako je bilo tudi naslednji dan. Tretji dan pa ribič ni šel lovit k reki, ampak se je hitro vrnil domov. Zagledal je lepo deklico, ki je pospravljala njegovo sobo.

Objel jo je in ji rekel: “Ali mi ti kuhaš in pospravljaš?”

Deklica je odgovorila: “Jaz.”

“Ali bi se poročila z mano?”

“Ne morem,” je odgovorila deklica. “Nisem človek; samo deklica s slike sem.”

In pokazala je na steno, kjer je visel prazen okvir. Ribič ga je snel in ga zaklenil v omaro.

“Zdaj ne moreš več nazaj v sliko,” je rekel deklici.

Ribič in deklica sta se poročila in rodil se jima je sin. Ribič se je postaral, njegova žena pa je ostala mlada. Saj ni bila človek, ampak samo deklica s slike. Nekega dne je ribič umrl. Žena je jokala in ga objela. Pod njegovo srajco je začutila ključ od omare. Odprla jo je in v njej našla star okvir. Ko je v hišo stopil njen sin, ni bilo mame nikjer, na steni pa je visela njena slika.