Ljudske zgodbe (SLO)

Zgodba o Deirdre /

keltska, iz angleščine prevedla Ana Duša

 Na Irskem je živel mož po imenu Malcolm Harper. Bil je pošten človek in ni mu šlo slabo v življenju. Bil je poročen, družine pa ni imel. Pa je izvedel, da se v bližini njegovega doma mudi vedeževalec in si je želel, da bi ta obiskal njegovo hišo. Naj ga je želja priklicala ali se je sam odločil, da pride, vedeževalec je potrkal na Malcolmova vrata.

»Ali znaš vedeževati?« reče Malcolm.

»Nekaj malega znam. Ali hočeš, da ti kaj povem?«

»Z veseljem bi poslušal, kaj mi imaš povedati, če mi seveda imaš kaj povedati in če imaš čas.«

»Prav, prerokoval ti bom. Kaj pa hočeš izvedeti?«

»Rad bi vedel, kaj se bo zgodilo z mano v prihodnosti.«

»Zdaj grem ven in ko se vrnem, ti bom povedal.«

Vedeževalec je zapustil hišo, a ni minilo dolgo, ko se je vrnil.

»Torej,« je rekel vedeževalec, »s svojim drugim vidom sem videl, da bo zaradi tvoje hčerke prelite več krvi, kot je je bilo v deželi Erin prelite od začetka časa in ljudi. In trije največji junaki, kar jih je kdaj živelo, bodo zaradi nje ob glave.«

Čez nekaj časa se je Malcolmu rodila hči; živi duši ni dovolil, da bi stopila v hišo, le on in dojilja sta šla noter. In je vprašal žensko: »Boš vzgajala tega otroka, sama, daleč stran, kjer je nikoli ne bo videlo človeško oko in kjer nihče ne bo slišal njenega glasu?«

Ženska je privolila. Malcolm je zbral tri može, odpeljal jih je na visoko goro, oddaljeno in nedostopno, in nikomur ni povedal, kam grejo. Tam je naročil izkopati hrib, da se v njem naredi prijetno bivališče za dva, in ga dal prektiti s travo. In tako je bilo.

Deirdre in njena mačeha sta živeli v svojem bivališču sredi gozda; nič nista vedeli, kaj se dogaja po svetu, nobenega človeka ni bilo nikoli naokoli in tako je bilo vse do dne, ko je Deirdre dopolnila šestnajst let. Deirdre je rasla kot mlada breza. Njeno telo je bilo neizmerno lepo, imela je čudovit obraz in bila je tako nežna, da ji ne prej ne potem na vsem Irskem med nebom in zemljo ni bilo para.

Ženska, ki jo je vzgajala, jo je naučila vseh skrivnosti in spretnosti, ki jih je vedela in znala. Nobene trave ni bilo, ne ptice in ne zvezde na nebu, ki je Deirdre ne bi znala poimenovati. Ene same stvari ji ženska ni povedala – o moških tega sveta ji ni rekla niti besede. A neke temne noči, ko so se temni oblaki valili čez nebo, je šla skozi gozd skupina lovcev; eden izmed njih je zataval s poti in se izgubil. Polastila se ga je dremavica; legel je v travo pod zelenim hribom in tako zaspal ravno pred Deirdrinim domovanjem. Od lakote in utrujenosti se ga je polaščala omedlevica in od hudega mraza je njegovo telo drevenelo; globok spanec se je spustil čezenj. Ko je ležal poleg bivališča, v katerem je spala Deirdre, je sanjal, da leži na toplem, varno skrit v kamnitem stolpu, kjer vile igrajo svojo glasbo. In v spanju je lovec zakričal, naj ga za božjo voljo vendar spustijo na toplo. Deirdre je slišala njegov glas in vprašala mačeho: »Mačeha, kakšen krik je to?«

»Nič ni, Deirdre – samo ptice se podijo po nebu in iščejo druga drugo. A naj gredo naprej po svoji poti proti gozdu. Tukaj ni prostora zanje.«

»O, Mačeha, ptice kričijo, naj jih v božjem imenu spustimo noter, in ti sama si me učila, da ničesar, kar je zaprošeno v njegovem imenu, ne smemo zavrniti. Če ptice, ki pred vrati umira od lakote in mraza, ne boš spustila v hišo, potem tvoje besede nič ne veljajo. A ker verjamem vsemu, kar si me učila, bom sama spustila žival noter.« In Deirdre je vstala, dvignila zapah na vratih in spustila lovca v hišo. »Za vse na svetu, človek, nikomur ne povej, kaj si videl v tej hiši!« je rekla starka. »Naj ti ne bo pretežko držati jezika za zobmi v zameno za zavetje v mrzli in temni noči.«

»Mogoče bom res tiho,« je rekel lovec, »saj sem bil dobrodošel gost v tvoji hiši. Ampak za glavo mojega očeta in mojega očeta očeta, za mojo lastno glavo – so ljudje, ki bi, če bi vedeli za prelepo bitje, ki ga skrivaš, poskrbeli, da ne bi več dolgo ostala pri tebi.«

»Kdo so ti ljudje?« je rekla Derdre.

»Povedal ti bom, mladenka,« je rekel lovec. »O Naoisu govorim, Uisnechovem sinu, in njegovima bratoma Allenu in Ardenu.«

»Kako bi jih prepoznala, če bi jih videla?« je rekla Deirdre.

»Takole izgledajo,« je rekel lovec, »lase imajo vranje črne, kožo belo kot je bel labod, ki se ziblje na belem valu, njihova lica so rdeča kot kri mladega teleta, v hitrosti in skoku pa so podobni lososu, ki prebiva v brzicah, in jelenu, ki živi na senčni strani gore. In Naois je za glavo večji od vseh v Erinu.«

»Kdorkoli že so,« je rekla dojilja, »pusti naju in pojdi svojo pot. In, pri bogu luči in svetlobe! Prav nič nisem hvaležna ne tebi in ne njej, ki te je spustila noter.«

Lovec je odšel in se odpravil naravnost proti dvoru kralja Connacharja. Kralju je poslal sporočilo, da bi se rad sestal z njim. Kralj se je odzval in prišel iz svoje palače. »zakaj si prišel?« je vprašal kralj lovca.

»Samo to bi ti rad povedal, kralj,« je rekel lovec, »da sem videl najlepše bitje, kar jih je kdaj živelo v Erinu, in zdaj sem tukaj, da ti pripovedujem o njej.«

»Kdo je lepotica in kje jo lahko vidim, čeprav je pred tabo ni videl še nihče, če si jo ti sam sploh zares videl?«

»Videl sem jo,« je rekel lovec. »In noben drug človek je ne more najti, razen če mu jaz sam ne povem, kje naj jo išče.«

»Mi boš pokazal pot? Moja nagrada tebi ne bo nič manjša od tiste, ki jo ti obljubljaš meni,« je rekel kralj.

»Povedal ti bom, kralj, čeprav te verjetno ne bodo sprejeli z odprtimi rokami,« je rekel lovec.

Connachar, kralj ulsterški, je poslal po svoje najboljše viteze in jim povedal, kaj namerava. Kakor hitro so prve jutranje ptice zapele svojo pesem, je Connachar, kralj ulsterški, vstal v mamljivi somrak svežega in nežnega majskega dne, in njegovi prijatelji so vstali skupaj z njim. Težka rosa je ležala na vsakem grmu in cvetu in travi, ko so jahali, da bi pripeljali Deirdre z njenega zelenega hriba. Mnogim mladcem, ki so se na pot odpravili skokovito in z lahkim korakom, je bila noga težka in majava, ko so po dolgi in težki poti prispeli na cilj.

»Glejte, tam doli je bivališče, kjer živi starka, amoak jaz ji ne grem blizu,« je rekel lovec.

Connachar se je s svojimi vitezi spustil proti Deirdrinemu bivališču in potrkal na vrata. Dojilja je odgovorila:

»Nocoj me lahko samo kraljeva roka in vojska spravita iz tehiše. Zato te vprašam, kdo si, ki hočeš, da ti odprem vrata?«

»Jaz sem, Connachar, kralj ulsterški.«

Ko je uboga ženska to slišala, je vstala in odprla vrata kralju ter toliko njegovim možem, kolikor jih je lahko vstopilo.

Ko je kralj videl žensko, po katero je prišel, je vedel, da še nikoli ni videl ne v sanjah srečal tolikšne lepote in Deirdre se je zavezal s srcem in dušo. Največji junaki so jo dvignili na svoja ramena in jo skupaj s starko odpeljali na dvor Connacharja, kralja ulsterškega.

Kralj je bil tako zaljubljen v Deirdre, da jo je hotel takoj poročiti, pa naj bi ona to hotela ali ne. A mu je rekla:

»Hvaležna ti bom, če mi daš leto in dan, preden se vzameva.« Rekel je: »Naj bo, pa če je še tako težko; dam ti leto in dan, če mi prisežeš, da se boš potem poročila z mano.« In je prisegla.  Connachar ji je našel učiteljico in družice, da so se z njo zbujale in z njo legale k počitku, se z njo igrale in pogovarjale. Deirdre se je hitro učila manir in dolžnosti, in Connachar je vedel, da v življenju še ni srečal ženske, ki bi ga bolj radostila.

Nekega dne so bile Deirdre in njene družice na griču za hišo, kjer so se zabavale v vročici sončnega popoldneva. Pa vidijo tri popotnike. Deirdre je gledala moške, ki so se ji približevali in se spraševala, kdo so. Ko so prišli bližje, se je spomnila lovčevih besed, ko je govoril o treh Uisnechovih sinovih – Naoisu, Ardenu in Allenu. Bratje so jahali mimo, ne da bi enkrat samkrat obrnili glave proti dekletom na griču. Pa je zadela Deirdre v srce ljubezen do Naoisa, da ni mogla drugega, kot da mu sledi. Privzdignila je krilo in sledila moškim na njihovi poti mimo griča, kjer je pustila svoje tovarišice. Allen in Arden sta slišala za žensko, ki jo je Connachar, kralj ulsterški, pripeljal s sabo in bala sta se, da bi jo Naois, če bi jo videl, hotel imeti zase – toliko bolj, ker s kraljem ni bila poročena. Zdaj sta videla žensko, ki se jima je približevala, in sta začela klicati drug drugemu, da morajo pohiteti, ker je pot še dolga, noč pa je blizu. Pospešili so korak. Zaklicala je: »Naois, sin Uisnecha, me boš zapustil?«

»Kakšen presunljiv, prebadajoč glas je to? Česa tako lepega še nikoli ni slišalo moje uho, ne česa tako pretresljivega.«

»Samo kriki Connacharjevih galebov so,« sta rekla brata.

»Ni res! To je krik ženske, ki me kliče,« je rekel Naois, in zaklel se je, da ne gre naprej, dokler ne najde vira glasu, ter se obrnil. Naois in Deirdre sta se srečala, in Deirdre ga je trikrat poljubila, in vsakega njegovih bratov po enkrat. Zmedeni, kot je v tistem trenutku bila, je lica zajela ognjena rdečica, in barva je izginjala z njenega obraza in ga spet zalivala tako hitro, kot se gibljejo listi breze ob potoku. Naois je vedel, da še nikoli ni videl lepšega bitja, in začutil je do nje ljubezen, kakršne ni nikoli čutil do nobene stvari ali človeka.

Naois je dvignil Deirdre na svoja ramena in rekel bratoma, naj hodita hitro, in so hodili hitro. Connachar, kralj ulsterški, sin Naoisevega strica, se je zaradi ženske, s katero ni bil poročen, dvignil nad brate in Naois se je odločil zapustiti Erin in se je obrnil proti Albi, proti Škotski. Dosegli so obale Loch Nessa in si tam postavili bivališče. Naois je lahko s praga vrat zadel lososa v brzicah ali jelena na senčni strani gore. Naois in Derdre in Allen in Arden so živeli tam in tam so bili srečni.

In se je iztekel čas, po katerem naj bi se Deirdre poročila s Connacharjem, kraljem ulsterškim. Connachar se je odločil, da si Deirdre z mečem vzame nazaj, pa naj bo poročena z Naoisem ali ne. In je pripravil veliko in bogato gostijo. Vabila je poslal sorodnikom podolgem in počez skozi Erin. Connachar si je mislil, da bo Naois zavrnil vabilo; in je poklical predse brata svojega očeta, Ferchara Mac Roja, in ga poslal v svojem imenu k Naoisu. Naročil mu je:

»Povej Naoisu, sinu Uisnecha, da pripravljam bogato in veličastno gostijo za svoje sorodnike šir in dalj Erina in da na tem svetu ne bo več miru zame, če se nam z Allenom in Ardenom ne pridužijo.«

Ferchar Mac Ro in njegovi trije sinovi so se odpravili na pot in prispeli do stolpa, v katerem je na obrežju Loch Nessa prebival Naois. Sinovi Uisnecha so prisrčno pozdravili Ferchara Mac Roja in ga povprašali po novicah iz Erina.

»Najboljša novica, ki vam jo prinašam,« je rekel junak, »je ta, da Connachar, kralj ulsterški, pripravlja veličastno in bogato gostijo za vse svoje sorodnike širom Erina, in pri zemlji, po kateri hodi, nebeškem svodu nad seboj, pri soncu, ki drsi proti zahodu, se je zaklel, da ne bo imel miru na tem svetu, dokler se sinovi Uisnecha, njegovega očeta brata, ne vrnejo v deželo, kjer so bili rojeni, in se udeležijo njegove gostije. In nas je poslal, da govorimo zanj.«

»Šli bomo s tabo,« je rekel Naois.

»Šli bomo,« sta rekla brata.

Deirdre pa ni hotela iti s Fercharjem Mac Rojem in na vse načine je poskušala preprečiti Naoisu pot – rekla je:

»Sanjala sem, Naois, pa mi povej, kaj sanje pomenijo,« je rekla Ceirdre, in potem je zapela:

O, Naois, sin Uisnecha, poslušaj,

kaj so mi razkrile sanje.

Trije beli labodi so prišli

z juga čez modro morje.

Ven iz čebeljega panja,

v kljunih nosili so med.

O, Naois, sin Uisnecha, poslušaj,

kaj so mi razkrile sanje.

Trije sivi sokoli so prišli

z juga čez modro morje.

 

Tri kaplje krvi v njih kljunih

so več kot življenje mi samo.

 

Naois reče:

 

Nič ni, le strah ženskega srca,

le more, Deirdre, le sanje.

 

»Če se ne odzovemo Connacharjevemu vabilu, nas bo vse zadela nesreča, Deirdre.«

»Šli boste,« je rekel Ferchan Mac Ro, »in če bo Connachar prijazen do vas, bodite prijazni do njega; in če vas bo napadel, ga napadite nazaj in jaz in moji sinovi vam bomo pomagali.«

»Tako je,« je rekel Drop Pogumni. »Prav res,« je rekel Holly Bojeviti. »Čisto zares,« je rekel Fiallan Zali.

»Tri sinove imam, tri junake, in če vas zadene kakršnakoli nesreča, vam bodo stopili v bran in jaz z njimi.«

In Ferachar Mac Ro se je zaobljubil, z mečem v roki, da nobena glava v Erinu ne bo ostala cela, če bo Uisnechovim sinovom grozila kakšna resna nevarnost, pa naj jo brani še tako oster meč, naj jo ščiti trdna čelada.

Deirdre ni hotela zapustiti Albe, a je kljub vsemu šla z Naoisom.  Točila je potoke solza in pela:

»Tako ljuba zemlja, zemlja albaška,

polna gozdov si in jezer;

težko te mi je zapustiti,

a vendar grem z Naoisom.«

Ferchar Mac Ro je vztrajal, dokler se Uisnechovi sinovi niso odpravili z njim, Deirdrinim strahovom navkljub.

Ladjo so položili na vodo,

sedli so vanjo in šli.

In v jutru drugega dne

so dosegli obale Erina.

Ko so Uisnechovi sinovi pristali v Erinu, je Ferchar Mac Ro sporočil Connacharju, ulsterškemu kralju, da so prispeli tisti, po katere je poslal in ki jim mora zdaj izkazati prijaznost.

»Torej,« je rekel Connachar, »nisem pričakoval, da se bodo odzvali vabilu, kljub temu, da sem poslal ponje, in nisem še pripravljen nanje. Nocoj naj gredo v kočo, ki jo vedno ponujam tujcem, jutri pa bo moja hiša pripravljena zanje.«

A tistemu, ki je iz hiše zgoraj gledal, se je čas vlekel, ko je čakal na novice od tistih iz koče spodaj. »Pojdi, Gelban Grednach, sin kralj lochlinškega, pojdi tja dol in prinesi mi novice o Deirdre; povej, če je še zmeraj tako lepa. In če je, si jo bom prilastil z ognjem in mečem, in če ni, naj jo obdrži Naois, sin Uisnecha,« je rekel Connachar.

Gelban, veseli in očarljivi sin lochlinškega kralja, je šel do koče za tujce, kjer so bili nastanjeni Deirdre in Uisnechovi sinovi. Pogledal je skozi ključavnico v vratih. In tista, ki jo je gledal, je zardela, kot je zardela vedno, kadar jo je gledalo tujčevo oko. Naois je to videl in vedel je, da jo gleda nekdo izza vrat. Dvignil se je, odprl vrata in podrl Gelbana Grednacha, veselega in šarmantnega sina lochlinškega kralja, na tla. Gelban se je vrnil v palačo kralja Connacharja.

»Ko si odhajal, si bil radosten in vesel, vračaš pa se pobit in žalosten. Kaj se ti je zgodilo, Gelban? Si jo videl, je Deirdre še vedno tako lepa, kot je bila?« je rekel Connachar.

»Videl sem jo, čisto zares sem jo videl, in ko sem jo gledal skozi ključavnico v vratih, me je Naois, sin Uisnecha, podrl na tla. A kljub temu, če povem po pravici, bi še ostal in jo gledal, če me ne bi gnala dolžnost, da ti prinesem novice o njej,« je rekel Gelban.

»Če je tako,« je rekel Connachar, »naj se zbere tristo junakov in naj napadejo kočo; Deirdre naj mi pripeljejo, ostale pa ubijejo.«

Tako je naročil Connachar. »Zasledovalci prihajajo,« je rekla Deirdre.

»Res je, in jaz sam se bom odpravil nadnje in in jih ustavil,« je rekel Naois.

»Ne ti, mi bomo šli,« so rekli Drop Pogumni, Holly Bojeviti in Fiallan Zali. »Nam je oče zaupal tebe v varstvo, ko se je sam odpravil proti domu.« In trije mladeniči, močni, galantni in lepi, so se odpravili, v polni bojni opravi, svetleči in okrašeni s podobami pričev, zveri, levov in tigrov, rjavih orlov in letečih sokolov, v boj; in so pobili tretjino vojske.

Connachar je prihitel na bojišče in jezno zakričal:

»Kdo ste, ki pobijate moje može?«

»Mi smo, trije sinovi Fercharja Mac Roja.«

»Nagradil bom vašega deda, vašega očeta in vas same, če nocoj prestopite na mojo stran.«

»Connachar, ne bomo sprejeli tvoje ponudbe in ne bomo se ti zahvalili zanjo. Veliko raje se bomo vrnili k očetu in mu pripovedovali o svojih junaštvih.  Naosil, sin Uisnecha, pa Allan in Arden so ti prav tako blizu po krvi, kot so nam. Tako se ti mudi prelivati njihovo kri, pa tudi nas bi pustil krvaveti, Connachar.« In plemeniti, možati, lepi mladeniči so se vrnili k Naoisu. »Zdaj se bomo vrnili domov k očetu,« so rekli, »da mu povemo, da si varen pred kraljem.« In mladeniči, sveži, pokončni, lepi, so se odpravili domov, kjer bodo očetu povedali, da Uisnechovi sinovi niso več v nevarnosti. Noč se je umikala dnevu, ko se je to godilo, in Naois se je odločil, da se morajo vrniti domov, v Albo.

Naois and Deirdre, Allan and Arden so se obrnili nazaj proti Albi. Kralja je dosegla novica, da so njegovi preganjanci odšli. Kralj je poslal po Duanana Gacha Druida, najboljšega čarovnika, kar jih je imel, in mu rekel: »Veliko denarja sem zapravil zate, Duanan Gacha Druid, da sem te izšolal v umetnosti magije, zato glej, da boš ujel ubežnike, ki bežijo ne oziraje se name, da jih ne morem ne ujeti ne ustaviti.«

»Jaz jih bom zadržal,« je rekel čarovnik, »dokler se ne vrne tvoje vojska.« In čarovnik je pred ubežniki dvignil gozd, skozi katerega se živ človek ne bi mogel prebiti, a Uisnechovi sinovi so zakorakali naravnost vanj in Deirdre je stiskala Naoisovo roko.

»Kaj mi to pomaga? Nekaj hujšega potrebujem,« je rekel Connachar. »Takole korakajo, brez obotavljanja in brez kapljice spoštovanja do mene, in ničesar ne morem storiti, da bi jih ustavil.«

»Še bom poskušal,« je rekel čarovnik in je razlil prednje sivo morje namesto zelene planjave. Trije junaki so se slekli in zavezali obleke na hrbet, in Naois je posedel Deirdre na svoje rame.

In so zakorakali v vodo,

morje je bilo enako zemlji,

sivo morje enako zeleni planjavi.

»Dobro si naredil, čarovnik, a to ne bo ustavilo junakov,« je rekel Connachar. »Takole korakajo, brez obotavljanja in brez kapljice spoštovanja do mene, in ničesar ne morem storiti, da bi jih ustavil.«

»Še nekaj bom poskušal, ker jih tole ni ustavilo,« je rekel čarovnik. In je zamrznil sivo morje v trde kamnite skale, ostre kot meči in strupene ob robovih. In je Arden zaklical, da je utrujen in ne bo mogel več nadaljevati.

»Pridi, Arden, in sedi na mojo desno ramo,« je rekel Naois. Arden je sedel na njegovo ramo. Dolgo je tako sedel in  potem  je umrl; a čeprav je bil mrtev, ga Naois ni izpustil. In je zakričal Allen, da je utrujen in da mu omedlevica pada na oči. Ko ga je Naois slišal, se mu je smrtni vzdih izvil iz prsi, in je rekel Allenu, naj se ga drži, pa ga bo pripeljal do obale. Ni bilo dolgo, pa je šla smrt skozenj in njegov prijem je izgubil moč. Naois se je ozrl okoli sebe, in ko je videl svoja ljuba brata mrtva, se mu je smrtni vzdih izvil iz prsi in vseeno mu je bilo, če še živi ali če umre, in počilo mu je srce.

»Ni jih več,« je rekel čarovnik kralju, »naredil sem, kar si me prosil. Uisnechovi sinovi so mrtvi in te ne bodo več nadlegovali; ženo imaš pa spet samo zase.«

»Zakvaljen bodi in naj ti bo poplačano za to, kar si storil, Duanan. Nič mi ni žal denarja, ki sem ga namenil za tvojo izobrazbo. Zdaj pa posuši vodo, da vidim, če se lahko prebijem do Deirdre,« je rekel Connachar. In Duanan Gacha Druid je posušil vodo in trije sinovi Uisnechovi so ležali drug ob drugem, brez kapljice življena, polažani na zeleni planjavi in Deirdre je točila svoje solze nad njihovimi trupli. Takole je tožila:

»Moj lepi, moj ljubi, ti cvet vse lepote; ljubljen in močan; ljubljen, plemenit, moj veliki junak. Skozi globine irskih gozdov se je prebil tvoj glas do mene. Zame ni več  smeha, ni več kruha. Nikar se še ne zlomi, moje srce; prav kmalu bom legla v grob. Močan je primež žalosti, in še močnejši je tisti, ki jo je povzročil, Connachar.«

Ljudje so se zbrali okoli trupel in vprašali Connacharja, kaj naj z njimi storijo. In jim je rekel, naj izkopljejo jamo in jih položijo vanjo.

Deirdre je sedela na robu jame in ni jela prositi, naj naredijo jamo široko, globoko. Ko so položili trupla treh bratov vanjo, je rekla:

»Pridi k meni, Naois, ljubezen,

in pusti Allena ob Ardenu ležati.

Če bi mrtvi kaj čutili,

bi pustil še zame prestor v grobu.«

Možje so storili, kot jim je naročila. Skočila je v grob in legla ob Naoisa; tam je ležala, mrtva, ob njegovi strani.

Kralj je ukazal truplo dvigniti in ga pokopati na drugi strani jezera. Tako so naredili in so zaprli jamo. Drevo je zraslo iz Naoisovega groba in še eno iz Deirdrinega, in njune veje so zvezale vozel gor nad vodo. Kralj je ukazal drevesi posekati, in potem še enkrat, ko sta spet zrasli. In ko je hotel to storiti še v tretje, ga je žena, ki jo je po tistem vzel, ustavila in je presekala ta plaz maščevanja nad mrtvimi.