Ljudske zgodbe (SLO)

Najboljši lažnivec na svetu /

srbska ljudska zgodba

Prevedla: Ana Duša

 

Na robu gozda je živel mož, ki je imel enega samega sina; lepega dne je sedel na pragu in mu je rekel, naj gre in zmelje nekaj moke, a naj nikar nikoli ne vstopi v mlin, v katerem je mlinar golobrad.

Fant je vzel koruzo in se je odpravil na pot. Kmalu je prišel do mlina, pred katerim je sedel golobradi mlinar.

“Pozdravljen, golobradec!” je zaklical.

“Pozdravljen, sinko,” mu je oni odzdravil.

“Bi lahko pri vas nekaj zmlel?”

“Seveda! Samo tole, kar se zdaj melje, končam, potem pa prinesi, kolikor hočeš.”

Pa se je naenkrat spomnil fant, kaj mu je naročil oče. Pozdravil je moža in se odpravil naprej ob rečni strugi, dokler ni prišel do drugega mlina, ne da bi vedel, da je golobradec za njegovim hrbtom zgrabil vrečo koruze in se tudi sam pognal proti istemu mlinu. Ko se je fant približal drugemu mlinu in tam zagledal še enega golobradca, se sploh ni ustavljal, ampak je nadaljeval svojo pot proti tretjemu mlinu. Ampak golobradec je bil pametnejši; šel je po drugi poti in ga je tudi tokrat prehitel. Ko se je to zgodilo še tretjič, se je fant razjezil. “Pred vsakim mlinom sedi golobradec, nobenega smisla nima nadaljevati,” si je rekel. Snel je vrečo s hrbta in se odločil, da zmelje koruzo kar tam, kjer je bil.

Golobradec je do konca zmlel, kar je bilo njegovega, in je rekel fantu, ko je ta ravno stresal koruzo v mlin:

“A narediva pogačo iz tvoje moke? Kaj praviš?”

Fanta je malo stisnilo, ko se je spomnil očetovega opozorila, a si je rekel: “Kar je storjenega, tega se ne da popraviti.”

“Prav,” je odgovoril golobradcu.

 

Ta je vstal, stresel moko v korito in naredil na sredini luknjo; naročil je fantu, naj od reke prinese vodo, da bosta lahko zamesila testo. Ko je bilo pripravljena, sta ga položila na ogenj in čakala, da se speče. Potem sta pogačo naslonila na zid, kajti bila je prevelika, da bi jo lahko položila na mizo. In je rekel golobradi fantu:

“Poslušaj, sinko: če si tole razdeliva, ne bo za nobenega od naju zadosti. Tekmujva v laganju: tisti, ki se bolj zlaže, tisti naj pobere celo pogačo.”

Fant, ki ni vedel, kaj drugega bi storil, je rekel: “Prav, začni!”

In golobradi je začel na vso moč lagati; ko je bil truden od vsega, kar si je bil izmislil, mu je fant rekel:

“Je to vse, kar si lahko izmisliš? To pa res ni bog ve kaj. Mene poslušaj, kar ti bom povedal, je čista resnica.

Dolgo nazaj, ko sem bil star mož, smo imeli pri nas veliko panjev. Vsako jutro, ko sem vstal, sem jih preštel. Nobenih težav nisem imel s številom čebel, ampak koliko je panjev, tega si pa nisem mogel prav zapomniti.  Nekega dne, ko sem prešteval čebele, sem ugotovil, da najboljša izmed njih manjka. Brez obotavljanja sem osedlal petelina in se jo odpravil iskat. Sledil sem ji do obale; videl sem, da je prečkala morje in vedel sem, da ji moram slediti.  Ko sem bil na drugi strani, sem našel moža, ki je vpregel mojo čebelo v plug in je zdaj oral njivo z njo.

“To je moja čebela,” sem zaklical. “Kje si jo našel?” “Brat moj,” je odgovoril mož, “če je tvoja, potem jo vzemi.” In mi je vrnil čebelo, pa ne samo to: še vrečo semen mi je dal, ker se je z mojo živaljo tako dobro okoristil. Vrečo sem zavihtel na ramo, potegnil sedlo s petelina in ga posadil čebeli na hrbet, se povzpel nanjo in privezal petelina na povodec, ki sem ga vlekel za sabo, da bi si revež malo odpočil. Ko smo leteli nad morjem, se je ena od vrvi, ki so držale vrečo zavezano, razvezala in semenje je padlo naravnost v vodo. Vse skupaj je šlo v nič, ampak zdaj je bilo, kar je bilo; nobenega smisla ni imelo, da bi se žrl okoli tega, kar se je zgodilo. Ko smo se približali domu, je padla noč. Zlezel sem s čebele, jo odvezal, da bi si lahko poiskala večerjo, dal petelinu nekaj sena in se odpravil spat. Ampak ko me je sonce zbudilo, kakšen pogled me pričaka! Ponoči so prišli volkovi in mi požrli čebelo. In dolina je bila do gležnjev prekrita z medom in hribi so bili z njim prekriti do kolen. In sem razmišljal, kako bi ga nabral, da ga odnesem s sabo domov.

Tako je naneslo, da sem imel pri sebi majhno sekiro; nesel sem jo v gozd, da bi z njo pobil in odrl kakšno žival. Ko sem vstopil v gozd, sem videl dva jelena poskakovati na eni nogi, pa sem ju pobil z enim samim strelom in iz njune kože sem naredil tri vreče, ki sem jih napolnil z medom in jih posadil petelinu na hrbet. Ko sem se vrnil domov, sem izvedel, da se mi je ravno rodil oče in da moram takoj po blagoslovljeno vodo, da ga poškropim z njo. Ko sem tako hodil, sem razmišljal, če res ni načina, da dobim svoja semena iz morja nazaj. Ko sem prišel do blagoslovljene vode, sem videl, da so semena padla na plodna tla in so zdaj prav lepo rasla pred mojimi očmi. Še več – nevidna roka jih je požela in pred mojimi lastnimi očmi zamesila pogačo iz njih.

Vzel sem pogačo in blagoslovljeno vodo in se vračal z njima čez morje. Pa je prišel hud dež, ki je odplaknil mojo pogačo. Oh, kako me je grizlo, da sem jo izgubil, ko sem bil spet varno na kopnem!

Nenadoma sem se spomnil, kako dolgi so moji lasje. Če sem stal, so segali prav do tal, čeprav mi niso padli niti čez ušesa, kadar sem sedel. Vzel sem nož in odrezal velik čop, ki sem ga zvezal v vozel in ga ponoči uporabil za blazino. A s čim naj bi si zakuril? Imel sem vžigalice, ognja pa ne. Pa sem se spomnil, da sem imel v obleki zataknjeno iglo; potegnil sem jo ven in jo razkosal in prižgal, legel sem ob ognju in zaspal. A nesreča me je še kar zasledovala. Ko sem spal, je iskra z ognja skočila v moje lase in jih zažgala. V obupu sem se vrgel na tla in se v trenutku vse do pasu potopil vanja. Poskušal sem se osvoboditi, a sem se pogrezal vedno globlje in globlje; pa sem stekel domov, vzel motiko, se izkopal iz luknje in z blagoslovljeno vodo stekel proti domu. Po poti sem opazil, da so polja polna ljudi, ki so želi, in dan je bil tako vroč, da je eden izmed njih v omedlevici zdrsnil na tla. Pa sem jim zaklical: “Zakaj ne pripeljete naše kobile, ki je dolga za dva dneva skupaj in široka za enega pol, da se skrijete v njeni senci?” Oče me je slišal in je hitro skočil na kobilo, in možje so brez težav nadaljevali svoje delo v senci, jaz pa sem pograbil leseno ponev, da jim prinesem vode.

Ko sem prišel do vodnjaka, je bilo vse uklenjeno v led, zato sem iz svoje glave izčrpal nekaj vode, da sem ga z njo stalil. Ko sem se jim bližal z vodo, so možje na polju zaklicali: “Kaj pa se je zgodilo s tvojo glavo?” Z roko sem segel proti vratu in ugotovil, da je res ni tam in da sem jo verjetno pustil pri vodnjaku. Tekel sem nazaj, da bi jo našel, pa sem ugotovil, da jo je vmes požrl lisjak, ki je tekel tam mimo in se je zdaj mastil z mojimi možgani. Previdno sem se prikradel do njega in ga tako brcnil, da je zarjul in iz gobca izpustil papir, na katerem je pisalo: Pogača je moja, golobradec pa bo ostal brez nje.”

S temi besedami je fant vstal, vzel pogačo in se odpravil z njo proti domu, golobradec pa je obsedel, kjer je bil, in je kuhal mulo.