Članki sodelavcev PV (SLO)

Casey, Kevin: Bežni zapiski o izdelavi odrskih mask /

iz angleškega jezika prevedla Ana Duša

Kaj je bila prva maska? Bi jo danes sploh prepoznali kot tako? Najstarejše ohranjene maske so narejene iz apnenca, stare pa so 11.000 let. Kamnit krog z okroglimi očmi in iz kamna izklesanimi reliefnimi usti, danes se zdi, da jih ni bilo mogoče nositi na obrazu. Ampak mogoče pa to so prve maske, ki so jih ljudje nosili? Dvoje oči in usta, izrezani iz plošče izbranega materiala?  Le kako bi bila videti takšna predstava? Bi jo sploh lahko imenovali predstava? Ritual? Ples? Koliko skupnega bi imela z gledališčem mask danes? Bi bila smešna? Ganljiva? Grozljiva?

Ljudje že tisočletja izdelujejo maske in nastopajo z njimi. A kratkotrajnost je v naravi vake predstave, in maska lahko igra le v določenih časovnih okvirih in za določeno število ljudi. Zanimivo bi bilo poznati vse korake, vse geste in premike starodavnega igralca mask in jih poskušati oživiti v današnjem času.  Pa bi lahko razumeli tudi pomene, ki so jih maske takrat nosile? Prav rad bi videl takšno reč, hkrati pa vem, da bi bilo nostalgično zanimanje za preteklost močnejše od kakršnekoli umetniške kredibilnosti že, ki bi jo ponujala takšna predstava.

Zakaj torej sploh razmišljati o gledališču mask? Ne bo nostalgično zanimanje za preteklost uničilo njegove umetniške vrednosti? Konec koncev gre pri maskah za starodavno umetnost. Tako kot pri pripovedovanju. In muziki. In gledlališču na splošno. Pa vse te reči vsemu navkljub počnemo, ker lahko skozi starodavne forme izražamo sodobne pomene, in to je tisto, kar iščemo. Ko izdelujemo svojo masko, ničesar ne rekonstruiramo, nobene tradicije se ne poskušamo držati. Tisto gledališko masko iščemo, ki bo prava za današnji čas.

Večina ljudi, ki so dovolj radovedni, da se lotijo izdelave maske, si vsaj približno predstavlja, kaj naj bi ta maska na koncu bila; enoizrazna karnevalska maska, spačen hudič, dolgonosi Capitano iz vrst prepoznavnih karakterjev Commedie del’arte? A za začetek vas prosim tole: pozabite na vse, kar o njih že veste, in glejte maske zgolj kot predmete. Precej preproste so, pobarvane papirnate strukture, narejene tako, da jih lahko nosimo na obrazu. Papirnati klobuki za obraz. Namen maske ni, da bo krasila domači zid, ampak da postane del odrskega lika; skozi masko se igralec poveže z občinstvom.

Ko izdelujemo masko, delamo prve orise lika, ki ga moramo še najti, preden ga lahko pošljemo na oder. Ko iščete pravo telo za masko, ki ste o izdelali, ter načine, na katere ta maska “igra”, iščete nekaj, kar ste skoznjo že vnaprej določili sami. Prav zato je process izdelovanja maske najbolje razumeti kot odkrivanje neznanega, ker ne morete vedeti, kaj se zares skriva v njej, dokler ne najdete njenega gibanja. V glini, ki jo obdelujemo, ne iščemo Pantaloneja, slavne tečnobe iz Commedie del’Arte, ali ljubimca iz tradicije japonskega gledališča Noh. Dela se lotite s širokimi potezami, ki glineni strukturi pred vami določijo smer; v tej strukturi, in ne v svoji glavi, potem iščete poteze človeškega obraza.

Med delom boste mogoče opazili, da se glina noče odzivati vašim namenom, ali pa da kot užaljen sluga kujavo uboga vaše ukaze, a njen glineni nos vseeno noče polno prevzeti svoje nosavosti. Prilagodite se materialu, namesto da ga skušate prepričati, naj se on prilagodi vam; proces izdelave maske zahteva radovednega in potrpežljivega človeka. Radovednega na način, da bo masko, ki jo izdeluje, ves čas gledal z nedolžnimi očmi, in potrpežljivega v smislu, da ne bo hotel vedeti, kako se bo maska obnašala, dokler je ne bo videl na odru.

Potrpežljiv na način, da ne bom hotel vedeti? Ampak jaz hočem vedeti! Matteo Destro, človek, ki me je učil izdelave in igranja mask, je rekel: “Kadar se soočamo z neskončnostjo – kaj pa sploh lahko vemo? Samo gledamo lahko.” Ko torej opazujete masko, ki jo izdelujete, ostanite odprti za možnosti, ki jih ponuja. Glejte, kako se glina odziva na najmanjše spremembe oblike in ne pozabite, da pravzaprav ne veste, kaj izdelujete, saj glina, ki jo gnetete, še ni končni izdelek. Ko je glina oblikovana, masko kaširamo, ko je posušena, papir obrežemo v pravo obliko, ga zgladimo in pobarvamo. Šele potem lahko vidimo, kako se maska ujame s človeškim telesom.

Iskanje telesa maske je raziskovalna dejavnost. Za začetek opazujemo končano masko, animiramo jo kot lutko, da opazujemo njene poteze, ravne površine in globino. Kakšno dinamiko nosi maska v sebi? Ko jo animiramo skozi prostor – s katerega kota je njen izraz namojčnejši, kateri kot ponuja največ izrazov? Dovolimo tej intuiciji, da nas vodi pri iskanju telesa lika, pri tem pa si pomagajmo še z nekaterimi principi fizičnega gledališča. Ko iščemo dih, tempo, tike in karakterne lastnosti, ki jih maska ponuja, se držimo preprostega kriterija: ali stvar dela ali ne?

Še več o maski in njenih izraznih možnosti odkrijemo skozi improvizacijo. “Kateri scenarij bi bil najbolj primeren za tega-in-tega igralca, ki nosi to-in-to masko?” Opazujte, iz česa je maska narejena in kako jo igralec uteleša ter verjemite občutku, ki vam bo povedal, kakšna zgodba je za ta lik najbolj prava. Zelo enostaven predlog, ki temelji na osnovni dinamiki maske, lahko vodi do presenetljivega in na videz enostavnega pisanja za gledališče mask. Sledite tej smeri, na ta način gradite prizor za prizorom, dokler ne pridete do cele predstave, ki jo lahko igrate pred občinstvom; če bo šlo vse po sreči, bo v njej kdo prepoznal kaj resničnega; in to je vse, česar si kot ustvarjalci sploh lahko želimo.

Če se vrnem na začetek procesa: stvari, ki jo izdelujemo, ne smemo imeti pod kontrolo, saj je predmet, ki se mu reče maska, le del zgodbe, ki ni nikoli zares končana, in zadnje, kar si želimo, je, da bi to zgodbo že na začetku blokirali zato, ker bi nam bilo že vnaprej vse jasno. Karkoli že izdelujemo, kakorkoli že maska izpade in katerokoli zgodbo že pripoveduje, ta zgodba izhaja iz nas, je del nas; a če si dovolimo biti presenečeni nad tem, kar nastaja, se bomo lažje izvili iz primeža “osebnega” in našli zgodbo, ki bo večja od nas samih in bolj zanimiva od česarkoli, kar bi lahko sproduciral naš um.

Treniranje pogleda

Preden se lotimo gline, je pomembno, da se zavedamo, kaj sploh so nepremične strukture, ki se gibljejo skozi prostor. Na srečo so povsod okoli nas, zato jih z lahkoto proučujemo. Sledeča vaja nas uči opazovanja in je povzeta po učni metodi mojih učiteljev, Giovannija Fusettija in Mattea Destra.

Maska avtomobila: Opazujmo avtomobile. Ne tovornjakov, kombijev ali motorjev – avtomobile. Zakaj je avto avto? Zaradi štirih koles, luči, brisalcev? Seveda, to so gotovo deli avtomobilovega osnovnega make-up-a. Ko rečemo “avto”, mislimo natančno to, ta nabor lastnosti. (Vprašanje za Aristotela: je zmahana stara kripa, ki ne opravlja več nalog avtomobila, še vedno avtomobil? Zaenkrat nas to ne zanima, zaenkrat samo gledamo.)

Če zgoraj navedene lastnosti avtomobila vzporejamo z masko, govorimo o dveh očesih, nosu, ustih, licih. Govorimo o človeškem obrazu.

Vsi avtomobili imajo tudi skupno funkcijo: da se premikajo v izbrano smer – naprej –, občasno lahko tudi v drugo, z izbrano hitrostjo, ki je včasih velika, včasih pa ne. Avto ima torej smer, ima prednojo in zadnjo stran. Avto mora biti tudi zmožen, da se popolnoma ustavi ali da smer spremeni. Ampak vse te funkcije ne vplivajo na njegovo obliko.

Na enak način bomo skozi prostor premikali masko, imela bo smer in vzgib, ki pa ne bosta spremenila njene forme.

Opazujte vsak avto na cesti kot masko. Načrten pogled bo v vas vzbudil različne čustvene odzive. Če se osredotočimo na izkušnjo opazovanja tega ali onega avtomobila in če pozabimo na znamke in imena, bomo prišli do bistva avtomobilove forme. Proučevanje te forme in čustvenega odziva, ki ga slednja zbudi v nas, nam ponuja vpogled v delovanje maske.

Kakšen je karakter izbranega avtomobila?

Poglejmo si, na primer, Volkswagnovega Hrošča in Porcheja. Podobno velika sta, a imata zelo različna karakterja. Kaj je krivo, da je temu tako? Oblika. Oblika je posledica bolj ali manj zavestne odločitve oblikovalca. Vsi vemo, da je Porche Porche, in novejša verzija se bo od prejšnjih razlikovala v detajlih, ki se bodo poigravali na znano temo.

Kaj lahko razberemo iz dejstva, da je Porche širok? Da se drži nizko pri tleh? In kaj za Hrošča pomeni, da je tako visoko posajen na kolesa?

Kaj je na Porcheju takšnega, da se nam zdi hiter? Podaljšan prednji del, obtežen zadnji? Kombinacija obojega?

Kje se v dani obliki skriva vzgib za premik? Nismo mehaniki, zato nas ne zanima, kje ima avto motor. Izdelovalci mask smo, tisti gib iščemo, ki je obliki inherenten. Se zaganja, ko se pelje po hribu navzdol, z gibkostjo in silovitostjo divje mačke? Ali je videti, da ga kot raketo od zadaj poriva propeler? Je videti, da njegov gib sploh ima inherentni vzgib? Mogoče se ta skriva nekje goloboko v avtomobilu?

In Hrošč. Prednje luči niso oči, ne gledamo človeškega obraza, a bodite pozorni na učinek velikih okroglih luči na celoten avto. Kaj bi za njegov karakter pomenilo, če bi bile luči druge oblike?

Čustveni naboj maske se skriva v njeni osnovni obliki, ne v kombinaciji elementov, ki jih poznamo s človeškega obraza.

Za konec obravnavane vaje poskušajte prenesti, kar ste našli na avtomobilu, v lastno telo. Kateri avto vam je všeč? Se vam kakšen izmed njih zdi zabaven? Ali previden? Skrben? Mogočen? Utelesite obliko avtomobila. Prevedite občutek, ki ga v vas vzbudi opazovanje avtomobila, v telesni izraz. Kar nastane, ni karakter, a tudi vi to niste več. Kar nastane, je oblika avtomobila.

Igrati masko – nekaj vaj za začetek

Dandanes se strinjamo, da ima vsak od nas svojo osebnost. Ko opazujemo ljudi, nam o njih pripovedujejo stvari, ki jih nosijo s sabo, njihova oblačila, način, kako se gibljejo, njihov tempo in odnos do prostora, ki jih obdaja. Mogoče je gib kontroliran, kot pri vojaškem orkestru ali častni četi. Mogoče je divji in kaotičen, otrok z žogo ali lutko. Mogoče je usmerjen ali razpršen, mož, ki gre na delo ali turist, ki pohajkuje po trgu. Naš karakter in odnos do sveta se izražata skozi paleto naših gibov. Če skušamo oponašati gibe izbranega človeka, lahko igramo njegov karakter in njegov odnos do sveta.

Spodaj je zapisanih nekaj vaj, ki vam lahko pomagajo najti telo maske, ki jo igrate.

Jutranji ritual: Lezite na tla in zaprite oči. Ponovite svoj jutranji ritual od trenutka, ko se zbudite, do trenutka, ko zapustite stanovanje. Ko končate, se vrnite na tla in začnite vajo še enkrat od začetka. Učitelj čaka trenutek, ko prvi učenec zazeha; opozori jih, da je to eden prvih jutranjih gibov, da na ta način spustimo zrak v telo. S to vajo krepimo zavedanje diha, ki je bistvenega pomena za karakterizacijo maske. Od tu nadaljujemo v naslednjo vajo:

Ondulacija (valovanje): Ondulacija je valovanje telesa, kot ga narekuje naš dih. Vajo začnemo stoje, z nogami rahlo narazen, da nam je udobno. Ko vdihnemo, pustimo, da nam dih razpre prsni koš in ramena, z izdihom pa nas povleče v predklon; naslednji vdih nas dvigne in nam razpre prsni koš in ramena, z izdihom pa se spet spustimo v predklon. Na ta način valovimo 5 – 10 minut, dokler se v gibu ne čutimo popolnoma sproščeni. Od tu nadaljujemo v naslednjo vajo:

Obdržite občutek valovanja v telesu (naj dih še naprej vodi vaš gib), a potišajte gib skoraj do mirovanja, pri čemer obdržite intenzivnost občutka v telesu. Od tu nadaljujemo v naslednjo vajo:

Nadaljujte z valovanjem, vrnite se v polno ondulacijo; Bodite pozorni na pogled, ki naj sledi premikom glave. Samo ko ste vzravnani, je pogled usmerjen naprej. Od tu nadaljujemo v naslednjo vajo:

Med ondulacijo se v kateremkoli trenutku ustavite. Začnite hoditi po prostoru in si skušajte predstavljati, kakšen karakter ima človek, ki se premika na tak način. Čez nekaj časa se vrnite v ondulacijo, ustavite se v drugem položaju in ponovite vajo. Počasi začnite opažati druge okoli sebe; čez nekaj časa se začnite odzivati nanje tako, da jih ob srečanju pozdravite z zvokom. Potem skušajte ugotoviti, kako vaš lik reagira na tistega, ki ga sreča, in reakcijo izrazite z gibom v prostoru. Približajte se tistim, ki so vašemu liku všeč, in se izogibajte tistih, ki mu niso. Bodite pozorni na: – dih: kakšen je “naravni” dih forme, ki jo utelešate? Naj vam dih pomaga najti, na kakšen način se ta forma premika.

Čikaški krog: Učenci se na eni strani studija postavijo v dve vzporedni koloni; prvi iz vsake kolone gre skozi studijo do nasprotne stene; tam oba začneta ondulirati. V nekem trenutku se ustavita v izbranem položaju kot pri prejšnji vaji. Obrneta se drug proti drugemu in drug na drugega reagirata v skladu s karakterjema, ki ga predlagata njuni drži (reakcija je lahko verbalna ali ne). Potem se obrneta nazaj k steni, skozi ondulacijo poiščeta lastno držo in se vrneta v kolono. Vajo ponavljajte, dokler je ne opravjo vsi učenci. Potem pojdite še en krog in dodajte t. i. pogled maske – karakter vsa občutja deli z občinstvom tako, da vsakokrat, ko prejme novo informacijo, pogleda naravnost v gledalce – v primeru dane vaje to izgleda nekako takole: igralca se v karakterjih obrneta proti občinstvu – prvi pogled; karakterja se zagledata – drugi pogled; karakterja se še enkrat pogledata in reagirata drug na drugega – tretji pgled; igralca se obrneta nazaj k steni in izstopita iz karakterjev. Bodite pozorni na: – osebni prostor vsake maske in kaj se zgodi, ko se ta dva prostora srečata; pazite, da boste res upoštevali karakterjev osebni prostor in ne svojega lastnega; – pogledi maske. Pomembno: Srečanje dveh osebnih prostorov v sebi vedno nosi dramatični naboj. Zaupajte mu. Če hočete presenetiti občinstvo (in se izogniti klišejem), si morate najprej dovoliti presenetiti sami sebe. Verjemite telesu, da bo skozi ondulacijo našlo zanimiv lik; izognite se skušnjavi, da bi na oder stopli z vnaprejšnji idejo lika, ki ga želite utelesiti. Občinstvo bo vedno vedelo, ali telesne lastnosti zares izhajajo iz telesa, ali so spletene v igralčevi glavi.

Manekeni: Učenci hodijo po sobi, poskušajo biti čim bolj naravni – hodijo s svojo najbolj vsakdanjo hojo. Čez nekaj časa se polovica skupine (A) usede in opazuje drugo polovico skupine (B), ki še vedno hodi. Učitelj vsakemu učencu iz skupine A skrivaj pove, katerega učenca iz skupine B naj opazuje (opazovanje naj bo natančno: kako človek premika noge? Kako stopa? Ali maha z rokami? Kako drži glavo? Kakšen pogled ima? Kako hitro hodi? Ipd.). Čez nekaj časa se skupini zamenjata. Vsak učenec iz skupine A skuša med hojo kar se da verno posnemati “original” iz skupine B. Najprej hodijo “normalno”, potem jih učitelj vodi skozi postopno amplifikacijo posamičnih značilnosti drže in hoje, dokler ne dosežejo ravni groteske, da so vse značilnosti hoje drugega, ki jih vsak od učencev oponaša, res dobro vidne. Potem jih učitelj vodi nazaj skozi obratni proces, dokler se ne vrnejo k “normalni” hoji oponašanega učenca. Vsak učenec iz skupine B skuša ugotovito, kdo iz skupine A ga oponaša. Ko uganejo, se »kopija« usede poleg »originala«. Cilj: Cilj je, da učenci ozavestijo lastne fizične lastnosti in posebnosti, zaradi katerih niso “nevtralni”. Zaključna debata: Kakšno je “nevtralno telo”? Ali sploh obstaja? Ali so telesne posebnosti za igralca nujno slabe, ali jih lahko uporabi sebi v prid? Pomembno: Česar ne obvladujemo, bo obvladovalo vas. Naše telo je, kakršno je. Pomembno je, da se zavedamo njegovih lastnosti, saj jih bomo le tako na odru lahko uporabili sebi v prid. – Karakterizacija se skriva v detajlih. – Razpoloženje je stvar psihe. Publika ne vidi razpoloženja, publika vidi dejanje, iz katerega razbere razpoloženje. “Zakaj” in “Zato” nista pomembna. Zanima nas tisto, kar vidimo, in kar vidimo, je telo, ki se giblje v prostoru.

Različica vaje – Kipi. Učenci se razdelijo v pare. Prvi (A) stoji in zapre oči. Drugi (B) ga opazuje, pri čemer je še posebej pozoren na podrobnosti. Ko je pripravljen, se učenec B ustopi pred učenca A in poskuša kar se da verno povzeti njegovo držo. Koje učenec B pripravljen, učenec A odpre oči in “se opazuje” skozi drugega, ki ga kopira.