Janeza Trdino (1830-1905) menda danes najbolje poznamo prav po njegovi zbirki Bajke in povesti o Gorjancih. V skladu z romantičnim zanimanjem za ljudsko izročilo je že v mladosti na svojih popotovanjih po Dolenjski zbiral slovstveno folkloro. Bajk in povesti pa ni samo zvesto zapisoval, ampak jih je za objave v Ljubljanskem zvonu (kjer so izhajale med letoma 1882 in 1888) tudi avtorsko predelal. V nekaterih pripovedkah, opaža Blažić, je Trdina bolj ali manj sledil ljudskemu izročilu, v drugih je dodajal razmišljanja, aluzije, ironične pomene, v tretjih je poskusil sestaviti narodno epopejo. V njih je tako izrazil svojo željo po izobrazbi ljudstva, odpor do nemških graščakov, do nazadnjaških duhovnikov, ljudskih laži in praznoverja, vse to pa začinil s svobodomiselno in domoljubno zavestjo.
Če sta brata Grimm z Otroškimi in hišnimi pravljicami (1812) postavila ideal evropske knjižne ljudske pravljice, lahko v našem prostoru to trdimo za Frana Milčinskega (1867-1932) in njegovi zbirki pravljic, naslovljeni Pravljice (1911) ter Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917). »Pravljice Frana Milčinskega so za dolgo postale estetsko merilo knjižnih izdaj slovstvene folklore. Milčinski je ustvarjalno, jezikovno umetelno preoblikoval snov slovenske slovstvene folklore v pesmi in prozi v poetične, tragikomične ali baladne pravljice in jim marsikdaj dodal moralno poanto. Prenekateri avtor, ki se je odslej trudil s terenskim gradivom ali svojo zbirko pravljic oblikoval na lastno pest, je doživel uničujočo primerjavo z njimi«, pravi Stanonik. V prvi izdaji Pravljic je še zvesto navedeno: »Te pravljice se naslanjajo iz večine na slovenske narodne pesmi, le tretja, enajsta in petnajsta na Valjavčeve »Narodne pripovijesti«. V poznejših izdajah tako očitnega navajanja virov njegovega navdiha ne najdemo več. Največkrat omenjane in pripovedovane pa so najbrž prav tiste pravljice Frana Milčinskega, v katerih pride do izraza njegov žlahten ljudski humor.
Kar Darnton pravi za Perraulta, lahko rečemo tudi za Trdino in Milčinskega: da sta pri pisanju pravljic ravnala kot nadarjena pripovedovalca v svojem lastnem miljeju.
Literatura:
Blažič, Milena Mileva (2005): Različni teoretični pogledi na bajke in povesti Janeza Trdine v Zastavil sem svoje življenje, Monografija o življenju in delu Janeza Trdine. Mengeš: Muzej Mengeš.
Darnton, Robert (2005): Kmetje pripovedujejo pravljice, Pomen Mame goske v Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine. Ljubljana: Studia humanitatis.
Milčinski, Fran (1911): Pravljice. Ljubljana: Schwentner.
Stanonik, Marija (2006): Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: ZRC SAZU
Objavila