Slovenski ljudski pravljičarji in njihove zgodbe

so prvi zapisovalci ustnega izročila več pozornosti namenjali vsebini pravljic kot njihovim pripovedovalcem, za marsikatere zgodnje zapisane ljudske pravljice danes ne vemo, kdo in kako jih je povedal. Prvi, ki je v slovenskem prostoru poudarjal pripovedovalce tudi kot avtorje ljudskih pravljic, je bil Milko Matičetov. »Gre mi za pravljičarjevo notranjo podobo, za moč osebnosti, ki ne more ostati skrita. Kar pove dober pravljičar, nosi njegov nezamenljiv osebni pečat,« piše v spremni besedi k Zverinicam iz Rezije. Matičetovim pravljičarjem na tem mestu posvečamo nekaj vrstic iz dveh razlogov: ker njihove ljudske pravljice vsaj motivno vsi poznamo, manj pa vemo, kdo jih je povedal, in ker je pomembno poudariti, da vsak dober pripovedovalec (folklorni ali sodobni) poleg same zgodbe poslušalcem vedno posreduje tudi svojo osebno interpretacijo zgodbe, s tem pa postane njen soavtor.
Matičetov je pri svojem terenskem delu našel mnoge dobre ljudske pripovedovalce in zapisal njihove zgodbe. Nekatere, tudi po zaslugi Anje Štefan, že lahko beremo v različnih objavah, druge na objavo še vedno čakajo v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Matičetov v svojih zapisih vedno poudarja, da dober pripovedovalec ni samo prenašalec ustnega izročila ampak v vsakem pripovedovanju tudi njegov soustvarjalec. Vsaka prava ljudska pripoved, pravi, je »sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca.« Ali kot v magistrski nalogi, posvečeni folklornemu pripovedovalcu Petru Jaklju Smerinjekovu, zapiše Anja Štefan: »Nadarjen pripovedovalec zna torej kljub konvencijam, ki jih mora upoštevati, pripovedim na različne načine vtisniti opazen pečat svoje osebne ustvarjalnosti. Med ustaljenost vnaša izvirnost, med ponovljivo neponovljivo, med klišeje originalnost.« Če pa je pripovedovalec tudi (so)avtor besedila, potem so vsakršni posegi v jezik in stil pripovedovanja nedopustni, poudarja Matičetov. Zbirka Zverinice iz Rezije, v kateri je Matičetov zbral 60 živalskih pravljic, ki jih je zapisal v Reziji, tako vestno ohranja pripovedovalski slog pripovedovalcev. Da bi bile dostopne čim širšemu krogu bralcev pa jih je Matičetov iz rezijanščine “prevedel” v knjižni jezik.

Peter Jakelj Smerinjekov je Matičetovu povedal več kot trideset zgodb. Če redno (sami ali pa skupaj z otroki) prebirate Cicibana, ste verjetno naleteli na njegovi pravljici Pehta v Črni lopi in Kožuh in uši v priredbi Anje Štefan. Pehto v Črni lopi smo zadnjič v Pripovedovalskem Varieteju slišali tudi v izvedbi Boštjana Gorenca – Pižame. Peter Jakelj Smerinjekov je marsikatero zgodbo prevzel od svoje matere in jih med drugimi ustno posredoval tudi Josipu Vandotu. Vandot pa je po zgodbah o Pehti, Bedancu in Kosobrinu, ki so mu jih pripovedovali pravljičarji, napisal svoje povesti, ki so kasneje služile kot podlaga obema filmoma o Kekcu.