Ljudske zgodbe so se, dokler jih niso zbiralci ujeli, zapisali in s tem fiksirali, prenašale od ust do ust, vsak pripovedovalec jim je dodal kakšno podrobnost in jih vsakič znova moderniziral, da so bile zanimive v danem trenutku za zbrano občinstvo. Ljudski pripovedovalci so s pomočjo zgodb pripovedovali o svojih življenjskih stiskah in veseljih in brez dvoma so se v pripovedih pogosto dotikali tudi vprašanja ljubezni in njenih realizacij. Seksualnost v ljudskih pripovedih nikoli ni bila sama sebi ali zgolj plehki zabavi namen. Vedno je (bila), kot znajo povedati folkloristi, znak vitalnosti in poklon življenju, katerega neizogiben lep in pomemben del je tudi (telesna) ljubezen in ki pomembno določa naše življenje in obstoj »Olepšane in kultivirane« ljudske pravljice, ki so šle med ljudi v obliki knjižnih objav, so zato v občutenju življenjskosti nedvomno šibkejše in morda se nam tudi zato zdijo tako zelo oddaljene od realnega sveta.
Zbirke ljudskih pravljic, ki so danes bralcem na voljo, so prirejene za otroško publiko. “Pravoverni” prirejevalci so iz zbirk ljudskih pravljic izločili vse sporne in »neprimerne« vsebine, ki bi lahko pohujšale nedolžne otroke. Najbolj znan primer občutno prirejene in poprijaznjene pravljice je kanonizirana Rdeča kapica, ki je le še bleda senca francoskega »originala«, znanega pod naslovom Zgodba o babici. Tudi zapisovalci na terenu so premogli nezanemarljivo mero samocenzure ali pa so na cenzuro naleteli pri založnikih, ko so želeli zbrano gradivo objaviti. Aleksander Nikolavejič Afanasjev je hkrati z zgodbami, ki so izšle v osmih zvezkih Ruskih ljudskih pravljic (1855-1863) na terenu našel lepo število radoživih, seksualno eksplicitnih zgodbic, ki pa jih ni uvrstil v omenjene izdaje in ki so mu jih v Rusiji prepovedali izdati. Anonimno so prvič izšle šele leto dni po njegovi smrti v Švici.
Nekaj tovrstnih zgodb lahko vztrajen iskalec vendarle najde tudi v knjižnih izdajah. Poleg redkih tematskih zbirk ljudskih zgodb, ki se osredotočajo na temo erotike in seksualnosti (že omenjena Afanasjeva zbirka Russian Secret Tales, Pissing in the Snow and other Ozark Folktales, v našem prostoru Obrusnice Pavla Medveščka in Fuk je Kranjcem v kratek čas) so za zainteresiranega bralca zanimive tudi avtorske predelave ljudskih motivov, ki so bile pisane za odrasle bralce. Takšni sta na primer zbirki pravljic Tisoč in ena noč ter Sedem zgodb sedmih princes (Nizami), splača pa se v roke spet vzeti tudi Boccacciev Dekameron.
Pa vendar, v kolikšni meri bo določena ljudska zgodba začinjena z elementi erotike, je v prvi vrsti odločitev pripovedovalca. Pripovedovalčeva interpretacija pa je v veliki meri odvisna od konteksta pripovedovanja in predvsem od občinstva. Šele v pripovedovanju za odrasle se lahko v polnosti izrazijo vsi pomenski podtoni, ki jih pravljice nosijo s sabo. Zelo dobro so to vedele in izvajale tudi mojstrice pravljičarke iz Rezije, le da njihovih interpretacij rezijanskih živalskih pravljic za odraslo publiko na žalost nimamo možnost prebirati. Nekaj malega pa je v predgovoru k Zverinicam iz Rezije Matičetov le razkril:
»Rusice (mravlje) so se zavzele za skaklja, ga sprejele v svoj zimski dvorec, mu stregle in se sukale okoli njega – so bile skoraj zaljubljene vanj. Ma bílo ji talíko … ni mögel si pomágat bögi muž, an bil sam! Ko se je nazadnje ojunačil, da bo šel na delo, popravljat plotove, so bile vse vesele: »Wójme, káko to lëpo, ke se má noga muža!« ke da in zabíwa kak köl … Pri teh besedah se je muzala pravljičarka sama in njene prijateljice z njo, kar je najlepše potrdilo, da si je rečenico moč razlagati tudi v prenesenem pomenu. /…/ Tri vdove so že sredi teksta s smehom in veselim pritrjevanjem spodbujale pravljičarko, ena pa ji je celo izrekla priznanje z medklicem: »Poeta!« Na koncu so jo vse tri še posebej pohvalile, kako lepo je »spredla« to o skaklju!«
Objavila