Nemogoče je zanikati, da nas (čudežne) pravljice privlačijo (in so skozi vso zgodovino privlačile odrasle poslušalce in bralce), ker opisujejo magičen svet, v katerem se čudeži dogajajo po tekočem traku, kjer je vse mogoče in kjer se za dobro mislečega junaka vse dobro konča. Čudežne pravljice so bile vedno razumljene kot prijetne laži, ki so jih pripovedovalci doživeto pripovedovali, poslušalci pa so jih dolge ure z užitkom poslušali. Znotraj pripovedovanja pa pripovedovana laž postane resničnost. Kakor hitro pripovedovalec vstopi v zgodbo, njegova zavest pozabi, da pravljica ni resnična in tudi sam z izmišljenim junakom deli njegove pustolovščine. Pripovedovalec uporabi vse pripovedovalske trike, da prepriča poslušalce, da verjamejo v to, za kar so bili še pred začetkom pripovedovanja prepričani, da je laž. Tako se pripovedovana pravljica lahko dotakne poslušalcev do te mere, da se med pripovedovanjem nanjo odzivajo s solzami ali s smehom.
Svet kraljev in podložnikov je bil seveda nekdaj poslušalcem pravljic veliko bliže, kot je človeku 21. stoletja. Pravljica je bila prikladna pripovedna forma, preko katere je navadno ljudstvo sporočalo, da je (lahko) kmet pametnejši od kralja ali pa ubesedovalo svoje sanje po boljšem življenju (v številnih pravljicah se kmet poroči s princeso ali si s svojo pametjo in pogumom prisluži kraljestvo). Kaj pa naj potem s tovrstnimi »kraljevimi pravljicami« počne sodobni človek?
Tolkien piše, da ustvarjalec zgodbe ustvari drugi svet, v katerega povabi poslušalca ali bralca. Znotraj tega sveta pa oba pristajata in se gibljeta v resničnosti, ki ustreza zgodbenim pravilom. Pa vendar pri resničnosti čudežnih pravljic ne gre samo zato. Čudežna pripoved, ki ni v stiku z vsakodnevnim življenjem ljudi in ki nima nobene povezave z realnostjo, ni uspela dolgo ostati v zavesti ljudi. Glavna značilnost čudežne pravljice je prav dejstvo, da vsaka različica zgodbe zraste iz zemlje, na kateri živi njen kreator, poudarja Linda Dègh. Pripovedovalec pri interpretaciji črpa iz svojega izkustvenega in družbenega kroga, njegovi pravljični junaki ravnajo, kot predvideva, da bi v enakih okoliščinah ravnali njegovi ljudje, problemi junakov so problemi ljudi iz njegove skupnosti, celo pokrajina in dogajalni kraj zgodbe se pogosto ujemata z okoljem, v katerem je bila čudežna pravljica pripovedovana. Pripovedovalec se v pripovedi identificira z junakom zgodbe in okoliščinami, v zgodbo vpleta svoje izkušnje, predvsem pa svoje razumevanje dogajanja. Pripovedovalec nikoli ni neosebni in nezainteresirani posrednik zgodbe. Vedno je posredovalec svoje subjektivne resnice, svojega osebnega razumevanja zgodbe.
Če se torej vrnemo k resničnosti, ki jo ubesedujejo pravljice. »Zgodba – ne nujno pripovedovana vsebina pač pa izraženo družbeno sporočilo – je resnično. Ta resnica pa je »zaščitena« s sprejeto (dogovorjeno) »neresnično« naravo zgodbe, pravi Linda Dégh. Ko srečamo v pravljicah kralje in kraljice, prince in princese, čarovnike in čarovnice, nas po eni strani pritegne njihova pravljična osebnost, prav tako močno pa nas pritegnejo odnosi med njimi, njihovi motivi, njihove prave in napačne odločitve, ker sumljivo spominjajo na nas same in na naš doživljajski svet.
Objavila