Kaj je pripovedovanje? – vprašanje definicije
Sobol v Greenwoodovi enciklopediji pripovedovanje opiše kot »interaktivno umetnost uporabe besed, vokalizacije in/ali fizičnih premikov in gest za prenos elementov in podob zgodbe določeni publiki.« Dodaja, da je »pripovedovanje zgodb živa umetnost, ki temelji na komunikaciji med pripovedovalcem in publiko, črpa iz različnih tradicij in se kolikor mogoče izogiba uporabi distancirajoče tehnologije.« Pri tem želi Sobol pripovedovanje kot performativno umetnost predvsem ločiti od drugih pomenov, ki jih še ima angleška beseda storytelling , izogne pa se natančnejši opredelitvi forme pripovedovalskega nastopa.
Paviseva definicija je ožja v izvedbenem smislu. Pravi, da »zgodbar z omejenimi sredstvi, zgolj z glasom in golih rok, prebija četrto steno in neposredno nagovarja svoje poslušalstvo, pri čemer pazi, da se omejuje na vse konfrontacije, ki se ne sprevržejo v zapleteno režijsko postavitev, ter pri tem uporablja vse tehnične vire odra, kar ne izključuje uporabe prenosnega mikrofona, osvetljave in glasbene spremljave«.
Najširše pripovedovanje razume Anne Pellowski. Pripovedovanje, pravi, je celoten kontekst trenutka, v katerem en človek ustno pripoveduje zgodbo, v verzih ali prozi, v živo pred občinstvom. Pripoved je lahko govorjena, recitirana ali peta, ob ali brez spremljave glasbila, slikovnega materiala in drugih pripomočkov. Lahko je naučena preko ustnega podajanja, iz knjig ali zvočnih virov. Eden od namenov pripovedovanja mora biti zabava ali užitek in pripovedovalski performans mora vsebovati vsaj majhen element spontanosti.
V času pripovedovalskega gibanja je spontano, z vnašanjem prvin drugih performativnih praks, nastalo veliko med sabo zelo različnih načinov pripovedovalskih performensov, ki jih načeloma še vedno prepoznavamo kot pripovedovanje in ne npr. gledališče ali mjuzikl. Namesto opredeljevanja pripovedovanja na podlagi (ne)uporabe scenskih in tehničnih gledaliških pripomočkov, ki izloči vsakršno ekstremnejše eksperimentiranje z gledališkimi tehnikami, želimo izpostaviti tiste lastnosti, ki so (morajo) biti skupne vsem različnim načinom pripovedovalskega performansa.
Wilson izpostavlja naslednje indikativne karakteristike pripovedovanja :
1. Pripovedovanje je ultimativno performativna forma.
2. Temelji na solo performerju ali skupini solo performerjev.
3. Pripovedovalci ponavadi zgradijo svoj repertoar zgodb na enak način, kot svoj repertoar gradijo pevci ali glasbeniki.
4. Pripovedovanje je najpogosteje minimalno tehnični performans v smislu luči, zvoka, scene in kostuma.
5. Pripovedovalci redko delajo z režiserjem ali koreografom, vendar pogosto sami zgradijo koreografijo in se tako kot igralci pazljivo pripravijo na nastop.
6. Vokal predstavlja središče dinamike performansa.
V različnih opredelitvah pripovedovanja so izpostavljene še naslednje karakteristike:
1. Neposreden stik z občinstvom (odsotnost »četrte stene«),
2. fluiden, delno improviziran tekst,
3. pripovedovalec na odru predstavlja samega sebe.
Za vse naštete karakteristike pripovedovanja velja, ugotavlja Wilson, da je njihova mera bistveno pogojena s pripovedovalčevim odnosom do tradicije (tako na ravni forme kot vsebine) in do sebe v vlogi pripovedovalca.
Literatura:
• Sobol, Joseph Daniel (1999): The Storytellers’ Journey. Urbano and Chicago: University of Illinois Press.
• Wilson, Michael (2006): Storytelling and theatre: Contemporary storytellers and their art. New York: Palgrave Macmillan.
Objavila