O teh, ki pripovedujejo

Pripovedovanje kot urbani dogodek se je pri nas uveljavilo pred nekaj leti in si je, predvsem preko vsakoletnega pripovedovalskega festivala Pravljice danes ter Pravljičnih ReŠetanj Radia Študent, pridobilo upoštevanja vreden nabor poslušalcev (govorim seveda o odrasli publiki, pripovedovalskih dogodkov za otroke je precej več).
Tisti, ki tovrstne dogodke ustvarjajo, večinoma niso tradicionalni pripovedovalci – se pravi ljudje, ki bi izhajali iz takšnih ali drugačnih pripovedovalskih tradicij, niti jim pripovedovanje ne predstavlja osnovnega poklica in načina preživetja. Mnogi izmed njih (vsaj kar se tiče pripovedovalcev, ki delujejo v okviru Pravljičnih ReŠetanj) tudi niso poglobljeni poznavalci ljudskega izročila, zaradi česar se pri izbiri zgodb zanašajo na “urednika” pripovedovalskega večera – glede na to, da o režiserju v tem primeru ne moremo govoriti, saj pripovedovalec zgodbo interpretativno izdela sam, poleg tega pa pripovedovanja kot performativne forme tudi ne gre primerjati z gledališko predstavo.

Pripovedovalčev način izvedbe dogodka bistveno določata dva elementa. Prvi je odnos do pripovedovane ljudske zgodbe, drugi pa zavezanost oz. nezavezanost formi – klasični pripovedovalci se redko oddaljijo od načina pripovedovanja, kjer sami samcati stojijo pred zbrano množico in pripovedujejo izbrano zgodbo od začetka do konca. Nekateri pripovedovalci pa v svojo interpretacijo svobodno vključujejo tudi druge elemente, predvsem živo glasbeno spremljavo. Razlike pa so seveda tudi vsebinske: čeprav vsi izhajajo iz tradicionalnih, ljudskih zgodb, nekateri pripovedovalci niso v tolikšni meri zavezani njihovi vsebini kot klasični pripovedovalci (kot jih imenujemo v tem tekstu) in jih pogosto jemljejo zgolj kot izhodišče, na podlagi katerega zgradijo lastno pripoved, ki reflektira njihov trenutni življenjski kontekst – se pravi, da ljudske zgodbe uporabljajo zato, da skoznje pripovedujejo zgodbe urbanega človeka 21. stoletja. Zgodi se tudi, da pripovedovalci v ljudsko zgodbo (ali kot njen komentar) vnesejo avtorsko besedilo, bodisi svoje, bodisi kakšnega drugega avtorja. S tem se od ljudske zgodbe na nek način distancirajo; ne pripovedujejo je več kot nekaj, za kar naj bi poslušalec verjel, da je resnično, temveč jo uporabljajo zgolj kot prispodobo, kot metaforo za lasten življenjski (tako osebni kot tudi družbeni) kontekst. Na ta način postane zgodba manj pomembna od samega pripovedovalca, saj postane zgolj osnova za njegovo lastno, avtorsko pripoved.

Seveda so zgoraj navedene trditve pavšalne – med obema pristopoma k pripovedovanju zgodb ni mogoče potegniti jasne ločnice. Gre zgolj za poskus določitve tistih specifik, ki pripovedovalce po eni strain združujejo po drugi strani pa ločujejo, glede na to, da je performativna oblika, ki se je lotevajo, ista in hkrati pogosto povsem neprimerljiva.

Ana Duša

Objavila Spela Frlic