Po Jungu so zgodbe ljudskih pesmi arhetipne ter nas povezujejo z našim najglobljim delom, s svetom in drugimi ljudmi s podobnimi usodami. Ljudske pesmi, pravi Marjetka Golež Kavčič, nastajajo iz življenj posameznikov in se skozi petje vračajo v vsakdanje življenje pevcev in poslušalcev. Pesmi pojejo zato, ker so jim blizu, ker v njih najdejo tiste ravni, ki jih povezujejo v skupnost, v nadčasovnih in kolektivnih zgodbah se prepoznajo. Nosilke balad z ženskimi protagonistkami so bile tako večinoma (ne pa seveda izključno) ženske.
Tudi Linda Dègh ugotavlja, da so zgodbe, ki so jih pripovedovale ženske, veliko bolj kot zgodbe moških ubesedovale vprašanja ljubezni, poroke, zvestobe, materinstva, torej tém, ki so se jih v življenju neposredno dotikale. Četudi bi bilo v današnjih časih zanimivo slišati interpretacijo tovrstnih zgodb iz ust pripovedovalca, zgodbe z ženskimi protagonistkami v svoj repertoar pogosteje uvrščajo sodobne pripovedovalke.
Ljudskih pesmi in zgodb, ki v ospredje postavljajo usodo ženske, je v slovenskem in tujem ljudskem izročilu veliko in nemogoče jih je povzeti ali opisati v nekaj besedah. Izpostavimo le nekaj bistvenih značilnosti. Za podobo ženske v pesmih velja, da je tipizirana, enako so tipizirani vsi njeni življenjski položaji. Izrisal jo je seveda ljudski ustvarjalec, ki je snov jemal iz življenja, kot ga je poznal. Pravni položaj, življenjske razmere in usode žensk v baladah tako izhajajo iz resničnosti, kljub temu pa so njihove vloge in razmerja do ljudi in sveta skoraj arhetipizirani, ugotavlja Marjetka Golež Kavčič. Žensko v ljudskih pesmih in zgodbah v dejanjih vodijo čustveni motivi, v njih je pristna in iskrena, s svojimi odločitvami pa trči ob pravne in socialne norme, ki ji odvzemajo svobodo odločanja in jo včasih stanejo celo življenja.
“Ženske v ljudskih pesmih in zgodbah ne sprejemajo polovičnih rešitev, v svojih hotenjih in dejanjih so radikalne, raje kot vsiljeno družbeno pozicijo sprejmejo lastno pohabo ali smrt,” o zgodbah, ki jih pripoveduje, razmišlja pripovedovalka Ana Duša. “Hotenja junakinj zgodb, ki jih pripovedujem, so v imenu ureditve sveta onemogočena, vendar pa s strani vsevednega, ljudskega pripovedovalca, niso obsojana. Kažejo na napake v sistemu in na možnost drugačne ureditve sveta. Ljudski glas v pesmih do žensk čuti simpatijo in ji, kadar ni druge možnosti, ponuja možnost odrešitve s strani edine avtoritete, ki presega vladarsko in celo cerkveno: neposredne božje.”
Tvegajmo za konec še pogled na žensko, ki takšne zgodbe pripoveduje. Ženska – subjekt pesmi ali zgodbe in ženska – subjekt petja ali pripovedovanja se prepletata. Z besedami Marjetke Golež Kavčič: skozi pripoved ali petje in komentar (implicitni ali eksplicitni) se nam odkrije tista dvojnost, a obenem tudi enost, ki razkriva (ženske) zgodbe preteklosti in jih spaja z zgodbami (žensk) v sedanjosti.
Vir: Golež Kavcic, Marjetka: Odsev pravnega položaja in življenjskih razmer žensk v slovenskih ljudskih družinskih baladah. Etnolog (št. 61), 2001.
Objavila