Dokaze o obstoju ljudskih zgodb najdemo povsod po svetu, nekatere so prastare, vse pa imajo svoj izvor v socialni potrebi. Ljudske in umetne pravljice so bile vedno odvisne od navad, ritualov in vrednot v določenem socializacijskem procesu družbenega sistema. Vedno so simbolično prevzele naravo odnosov moči znotraj obstoječe družbe. Zato so močni pokazatelji ravni civilizacije, to je osnovne kvalitete kulture in družbenega reda. Zgodnje primere zgodb ali delčkov zgodb najdemo v starih babilonskih, hititskih, sumerskih, egipčanskih, kitajskih besedilih.
Splošno prepričanje je, da je bilo pripovedovanje zgodb priljubljen vir zabave ljudem od antičnih časov do danes, le malo pa je zanesljivih informacij o tem, kdo je pripovedoval zgodbe, na kakšen način in komu jih je pripovedoval. (Pellowski 1990: 3). Posamezne kulture in družbeni razredi so razvili različne pogoje in vlogo pripovedovanja in posledično pripovedovalcem pripisovali različni družbeni status. Vemo, da se je pripovedovalo ob vseh mogočih priložnostih, praznikih in vsakdanjiku, načrtovano in spontano. Zgodbe so pripovedovala afriška ljudstva, indijanski lovci ob ognju, pripovedovali so jih v kavarnah Srednje Evrope, na sodiščih, na dvorih evropskega plemstva, v jedilnicah samostanov. Pripovedovali so jih berači in drugi popotniki, otroške varuške in kmetje. Zgodbe so si pripovedovali v začasnih bivališčih sezonskih delavcev, ob pogrebnih in poročnih slovesnostih, ob kmečkem ognjišču, v gostilnah in na tržnicah, na trgih in na romanjih.
Tudi funkcije pripovedovanja in poslušanja zgodbe so tako različne kot priložnosti, ob katerih so se zgodbe pripovedovale. Pripovedovanje je lahko služilo zgolj zabavi in užitku, preganjanju dolgčasa, miselnemu pobegu neprijazni realnosti, lahko pa je imelo praktičen namen izobraževanja, poučevanja zgodovine in religije, privzgajanja moralnih in etičnih načel. Družbena vrednost zgodb je bila odvisna od njihove učinkovitosti pa tudi o družbenega statusa tistega, ki je zgodbe pripovedoval. Ženske zgodbe so ostajale znotraj domačega ognjišča in so bile namenjene otrokom, pripovedovalci modrih zgodb so s svojimi veščinami pridobivali in ohranjali politično moč.
Ne moremo sicer trditi, da so vsi ljudje (brez izjeme) pripovedovali pravljice ali jih z velikim zanimanjem poslušali. Lahko pa predvidevamo, da so vse zanimale novice, lokalni dogodki, zabavne zgodbe, s katerimi so si krajšali čas. Izvorni termin za pravljice (fairytale, märchen ) ima svoj izvor v Mär, »cunto« ali »conte«, kar pomeni »zgodbo o nečem, kar je vredno poslušanja, eksotično zgodbo in zgodbo, ki je za poslušalce nekaj posebnega in jo je vredno ponoviti.«
Zagotovo lahko govorimo o vlogi pripovedovanja od 19. stoletja dalje, od kar obstajajo pisni dokazi. Ljudski pripovedovalci in pišoči avtorji so prirejali pravljice tako, da so odgovarjale problemom njihove dobe, različnim pogledom na svet, različnim družbenim sistemom in posameznikom. Hkrati pa, poudarja Linda Dégh, je (bila) pravljica zaradi svojega »neresničnega, izmišljenega« značaja primerna forma za izražanje »prepovedanih idej«. Formulaični začetki in konci pravljic kažejo na to, da so nosilci pravljic verjeli, da se je zgodba res nekoč nekje zgodila. In pravzaprav imajo prav, pravi Dégh. »Zgodba – ne nujno pripovedovana vsebina pač pa izraženo družbeno sporočilo – je resnično. Ta resnica pa je »zaščitena« s sprejeto (dogovorjeno) »neresnično« naravo zgodbe. Pripovedovalcu je tako pravljica omogočala, da je izrazil svoje ideje in se pod krinko družbeno sprejetega rituala pripovedovanja izognil cenzuri družbe.
Literatura:
• Dégh, Linda (1989): Folktales and Society. Story-telling in a hungarian peasant community. Bloomington and Indianapolis: Indiana University press.
• Dégh, Linda (1995): Narratives in society: A performer-centered study of narration. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica.
• Pellowski, Anne (1990): The world of Storytelling. New York: H.W. Wilson Company.
• Zipes, Jack (1991): Fairytales and the art of subversion. New York: Routledge.
• Zipes, Jack (1994): Fairytale as Myth, Myth as Fairytale. Lexinghton: The University press of Kentucky.
Objavila