Nemogoče je zanikati, da nas (čudežne) pravljice privlačijo (in so skozi vso zgodovino privlačile odrasle poslušalce in bralce), ker opisujejo magičen svet, v katerem se čudeži dogajajo po tekočem traku, kjer je vse mogoče in kjer se za dobro mislečega junaka vse dobro konča. Čudežne pravljice so bile vedno razumljene kot prijetne laži, ki so jih pripovedovalci doživeto pripovedovali, poslušalci pa so jih dolge ure z užitkom poslušali. Znotraj pripovedovanja pa pripovedovana laž postane resničnost. Kakor hitro pripovedovalec vstopi v zgodbo, njegova zavest pozabi, da pravljica ni resnična in tudi sam z izmišljenim junakom deli njegove pustolovščine. Pripovedovalec uporabi vse pripovedovalske trike, da prepriča poslušalce, da verjamejo v to, za kar so bili še pred začetkom pripovedovanja prepričani, da je laž. Tako se pripovedovana pravljica lahko dotakne poslušalcev do te mere, da se med pripovedovanjem nanjo odzivajo s solzami ali s smehom.
Svet kraljev in podložnikov je bil seveda nekdaj poslušalcem pravljic veliko bliže, kot je človeku 21. stoletja. Pravljica je bila prikladna pripovedna forma, preko katere je navadno ljudstvo sporočalo, da je (lahko) kmet pametnejši od kralja ali pa ubesedovalo svoje sanje po boljšem življenju (v številnih pravljicah se kmet poroči s princeso ali si s svojo pametjo in pogumom prisluži kraljestvo). Kaj pa naj potem s tovrstnimi »kraljevimi pravljicami« počne sodobni človek?
Tolkien piše, da ustvarjalec zgodbe ustvari drugi svet, v katerega povabi poslušalca ali bralca. Znotraj tega sveta pa oba pristajata in se gibljeta v resničnosti, ki ustreza zgodbenim pravilom. Pa vendar pri resničnosti čudežnih pravljic ne gre samo zato. Čudežna pripoved, ki ni v stiku z vsakodnevnim življenjem ljudi in ki nima nobene povezave z realnostjo, ni uspela dolgo ostati v zavesti ljudi. Glavna značilnost čudežne pravljice je prav dejstvo, da vsaka različica zgodbe zraste iz zemlje, na kateri živi njen kreator, poudarja Linda Dègh. Pripovedovalec pri interpretaciji črpa iz svojega izkustvenega in družbenega kroga, njegovi pravljični junaki ravnajo, kot predvideva, da bi v enakih okoliščinah ravnali njegovi ljudje, problemi junakov so problemi ljudi iz njegove skupnosti, celo pokrajina in dogajalni kraj zgodbe se pogosto ujemata z okoljem, v katerem je bila čudežna pravljica pripovedovana. Pripovedovalec se v pripovedi identificira z junakom zgodbe in okoliščinami, v zgodbo vpleta svoje izkušnje, predvsem pa svoje razumevanje dogajanja. Pripovedovalec nikoli ni neosebni in nezainteresirani posrednik zgodbe. Vedno je posredovalec svoje subjektivne resnice, svojega osebnega razumevanja zgodbe.
Če se torej vrnemo k resničnosti, ki jo ubesedujejo pravljice. »Zgodba – ne nujno pripovedovana vsebina pač pa izraženo družbeno sporočilo – je resnično. Ta resnica pa je »zaščitena« s sprejeto (dogovorjeno) »neresnično« naravo zgodbe, pravi Linda Dégh. Ko srečamo v pravljicah kralje in kraljice, prince in princese, čarovnike in čarovnice, nas po eni strani pritegne njihova pravljična osebnost, prav tako močno pa nas pritegnejo odnosi med njimi, njihovi motivi, njihove prave in napačne odločitve, ker sumljivo spominjajo na nas same in na naš doživljajski svet.
This entry was written by , posted on April 25, 2010 at 10:04 pm, filed under Pravljice. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
23. aprila bosta svoj izbor pravljic na odru Kavarne Union predstavila pripovedovalka Špela Frlic in glasbenik Goran Završnik.
Špela Frlic je v svet ljudskih zgodb vstopila kot ena izmed redaktoric oddaje Za dva groša fantazije na ljubljanskem Radiu Študent. V preteklih letih je zanjo prispevala več deset oddaj, kmalu pa se je uveljavila tudi kot pripovedovalka – najprej v okviru Pravljičnih ReŠetanj, potem je svoje delovanje razširila tudi na manjše sestave in samostojne pripovedovalske večere. V okviru podiplomskega študija na ljubljanski Filozofski Fakulteti se že drugo leto poglobljeno ukvarja s fenomenom sodobnega pripovedovanja.
Goran Završnik kot glasbenik redno sodeluje s Teatrom Narobov in pripovedovalsko skupino Za 2 groša fantazije. Je avtor zgoščenke Uspavanke, ki je leta 2009 izšla kot priloga revije Ciciban, dolga leta pa je skrbel tudi za glasbeno opremo oddaje Dolgcajt. Je izkušen gledališki improvizator, od leta 2009 pa je vodja improvizacijskega orkestra.
Z vsebinskim izborom in interpretacijo Špela in Goran iščeta vez med čudežnostjo in vsakdanjostjo tovrstnih zgodb in tiste osnovne zgodbene poudarke, ki so in še vedno nagovarjajo človeka v vseh časih in prostorih. Njun izbor v ospredje postavlja čudežne pravljice, vse izbrane zgodbe pa povezuje prastara, neprestano ponavljajoča se tema, ljubezen. Na tokratnem večeru boste tako lahko prisluhnili pripovedovalski in glasbeni interpretaciji naslednjih ljudskih in avtorskih zgodb: Lonec možganov (angleška), Pametno dekle (italijanska), Penta (Giambattista Basile), Botra smrt (slovenska) in Čudežni prstan (variacija na temo).
Več o tem, kako sta zastavila pripovedovalski večer, pa Špela Frlic:
Pridite, pridite, vstop je prost.
This entry was written by , posted on April 22, 2010 at 1:53 pm, filed under Pripovedovalci. Leave a comment or view the discussion at the permalink.