V soboto, 17. decembra ob 20.00, v Pripovedovalskem Varieteju nastopita špikerja Radia Študent in dva izmed najbolj aktivnih pripovedovalcev skupine Za 2 groša fantazije Katja Preša in Rok Kušlan.
Katja Preša in Rok Kušlan sta v zadnjih letih razvila samosvoj in prepoznaven pripovedovalski slog, s katerim ljudske zgodbe uspešno približujeta sodobnemu urbanemu človeku. Katja svoje pripovedovanje plemeniti s prepričljivo glasovno imitacijo in subtilno ironijo, Rok pa z neposrednostjo in jezikovno sočnostjo pripovedi. Njune interpretacije pravljičnih likov so sveže in konkretne, predvsem pa vedno zabavne. Obiskovalcem Pripovedovalskega varieteja se Katja Preša in Rok Kušlan predstavljata z izborom humornih ljudskih pravljic.
Odgovora na vprašanji, kako se pripravljata na nastop in kakšne pravljice bosta pripovedovala, najdete v njunem YouTube vabilu:
Vstop je prost, honorar pripovedovalcev je odvisen od prostovoljnih prispevkov.
This entry was written by , posted on December 12, 2009 at 6:39 pm, filed under Pripovedovalci and tagged Katja Preša, Rok Kušlan, Za 2 groša fantazije. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Gost: Igor Pribac
Kdaj: 16. december ob 20.00
Kje: Kavarna Union, Ljubljana
Vstop prost
Na fotografiji: Igor Pribac
Z velikimi pojmi imamo velike težave. V primeru pojma pravičnost je težava dvojna. Najprej – kako idejo teoretsko zaobjeti in sistematično predstaviti sebi in drugim? Tu nam filozofija ponuja nepregledno mnoštvo možnih miselnih pogledov in bolj ali manj sprejemljivih rešitev. Druga težava je v uresničevanju ideje v konkretnem zgodovinskem trenutku, ki ga živimo. In tu problem preneha biti abstraktno splošen, pač pa postaja oseben ter zavezujoč. In pravičnost bomo tokrat mislili predvsem na tej ravni: kot vrednoto znotraj konkretnih življenjskih situacij in odnosov ter kot temelj izgradnje samega sebe kot etičnega bitja. Igor Pribac nam lahko – kot filozof in človek – na to temo pove marsikaj.
Igor Pribac je doktoriral na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske Fakultete z disertacijo o naravnem pravu pri Hobbesu in Spinozi. Od 1985. leta je na omenjenem oddelku tudi redno zaposlen. Večji del svoje raziskovalne, prevajalske in uredniške dejavnosti usmerja v zgodovino socialne in politične misli, zlasti v 17. in 18. stoletju. Poleg tega se ukvarja tudi z analizo sodobnih političnih teorij, socialnih praks in s filozofijo zgodovine.
This entry was written by , posted on December 11, 2009 at 9:35 pm, filed under Priporočamo and tagged Igor Pribac. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Dokaze o obstoju ljudskih zgodb najdemo povsod po svetu, nekatere so prastare, vse pa imajo svoj izvor v socialni potrebi. Ljudske in umetne pravljice so bile vedno odvisne od navad, ritualov in vrednot v določenem socializacijskem procesu družbenega sistema. Vedno so simbolično prevzele naravo odnosov moči znotraj obstoječe družbe. Zato so močni pokazatelji ravni civilizacije, to je osnovne kvalitete kulture in družbenega reda. Zgodnje primere zgodb ali delčkov zgodb najdemo v starih babilonskih, hititskih, sumerskih, egipčanskih, kitajskih besedilih.
Splošno prepričanje je, da je bilo pripovedovanje zgodb priljubljen vir zabave ljudem od antičnih časov do danes, le malo pa je zanesljivih informacij o tem, kdo je pripovedoval zgodbe, na kakšen način in komu jih je pripovedoval. (Pellowski 1990: 3). Posamezne kulture in družbeni razredi so razvili različne pogoje in vlogo pripovedovanja in posledično pripovedovalcem pripisovali različni družbeni status. Vemo, da se je pripovedovalo ob vseh mogočih priložnostih, praznikih in vsakdanjiku, načrtovano in spontano. Zgodbe so pripovedovala afriška ljudstva, indijanski lovci ob ognju, pripovedovali so jih v kavarnah Srednje Evrope, na sodiščih, na dvorih evropskega plemstva, v jedilnicah samostanov. Pripovedovali so jih berači in drugi popotniki, otroške varuške in kmetje. Zgodbe so si pripovedovali v začasnih bivališčih sezonskih delavcev, ob pogrebnih in poročnih slovesnostih, ob kmečkem ognjišču, v gostilnah in na tržnicah, na trgih in na romanjih.
Tudi funkcije pripovedovanja in poslušanja zgodbe so tako različne kot priložnosti, ob katerih so se zgodbe pripovedovale. Pripovedovanje je lahko služilo zgolj zabavi in užitku, preganjanju dolgčasa, miselnemu pobegu neprijazni realnosti, lahko pa je imelo praktičen namen izobraževanja, poučevanja zgodovine in religije, privzgajanja moralnih in etičnih načel. Družbena vrednost zgodb je bila odvisna od njihove učinkovitosti pa tudi o družbenega statusa tistega, ki je zgodbe pripovedoval. Ženske zgodbe so ostajale znotraj domačega ognjišča in so bile namenjene otrokom, pripovedovalci modrih zgodb so s svojimi veščinami pridobivali in ohranjali politično moč.
Ne moremo sicer trditi, da so vsi ljudje (brez izjeme) pripovedovali pravljice ali jih z velikim zanimanjem poslušali. Lahko pa predvidevamo, da so vse zanimale novice, lokalni dogodki, zabavne zgodbe, s katerimi so si krajšali čas. Izvorni termin za pravljice (fairytale, märchen ) ima svoj izvor v Mär, »cunto« ali »conte«, kar pomeni »zgodbo o nečem, kar je vredno poslušanja, eksotično zgodbo in zgodbo, ki je za poslušalce nekaj posebnega in jo je vredno ponoviti.«
Zagotovo lahko govorimo o vlogi pripovedovanja od 19. stoletja dalje, od kar obstajajo pisni dokazi. Ljudski pripovedovalci in pišoči avtorji so prirejali pravljice tako, da so odgovarjale problemom njihove dobe, različnim pogledom na svet, različnim družbenim sistemom in posameznikom. Hkrati pa, poudarja Linda Dégh, je (bila) pravljica zaradi svojega »neresničnega, izmišljenega« značaja primerna forma za izražanje »prepovedanih idej«. Formulaični začetki in konci pravljic kažejo na to, da so nosilci pravljic verjeli, da se je zgodba res nekoč nekje zgodila. In pravzaprav imajo prav, pravi Dégh. »Zgodba – ne nujno pripovedovana vsebina pač pa izraženo družbeno sporočilo – je resnično. Ta resnica pa je »zaščitena« s sprejeto (dogovorjeno) »neresnično« naravo zgodbe. Pripovedovalcu je tako pravljica omogočala, da je izrazil svoje ideje in se pod krinko družbeno sprejetega rituala pripovedovanja izognil cenzuri družbe.
Literatura:
• Dégh, Linda (1989): Folktales and Society. Story-telling in a hungarian peasant community. Bloomington and Indianapolis: Indiana University press.
• Dégh, Linda (1995): Narratives in society: A performer-centered study of narration. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica.
• Pellowski, Anne (1990): The world of Storytelling. New York: H.W. Wilson Company.
• Zipes, Jack (1991): Fairytales and the art of subversion. New York: Routledge.
• Zipes, Jack (1994): Fairytale as Myth, Myth as Fairytale. Lexinghton: The University press of Kentucky.
This entry was written by , posted on December 10, 2009 at 11:04 pm, filed under Pripovedovanje and tagged Pripovedovanje. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Filozofiranje v Varieteju 1.
Kdaj: 9. oktober 2009
Vstop: prost
Gost: Janez Janša
Na začetku je Ime: kot znak, kot simbol, kot znamenje, ki me določa v odnosu do drugega in ki hkrati bistveno sooblikuje mojo predstavo o samem sebi. Moje ime, ki si ga nisem izbral sam, pa vendarle predstavlja temelj moje identitete. Samo moje ime, ki vzpostavlja razliko med mano in drugim. Samoumevnost, s katero nosimo svoje ime, nam ponavadi preprečuje, da bi se v fenomen poimenovanja poglobili.
Tokrat bomo to poskušali storiti. Ker vsakodnevna uporaba še ni razumevanje. Ker »identificirati se z nečim« še ne pomeni »vedeti, za kaj v resnici gre«. In kdo bi bil lahko boljši sogovornik na to temo kot človek po imenu Janez Janša?
Pogovor vodi: Boštjan Narat
This entry was written by , posted on December 6, 2009 at 4:25 pm, filed under Priporočamo and tagged Janez Janša. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Kar Darnton pravi za Perraulta, lahko rečemo tudi za Trdino in Milčinskega: da sta pri pisanju pravljic ravnala kot nadarjena pripovedovalca v svojem lastnem miljeju.
Literatura:
Blažič, Milena Mileva (2005): Različni teoretični pogledi na bajke in povesti Janeza Trdine v Zastavil sem svoje življenje, Monografija o življenju in delu Janeza Trdine. Mengeš: Muzej Mengeš.
Darnton, Robert (2005): Kmetje pripovedujejo pravljice, Pomen Mame goske v Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine. Ljubljana: Studia humanitatis.
Milčinski, Fran (1911): Pravljice. Ljubljana: Schwentner.
Stanonik, Marija (2006): Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: ZRC SAZU
This entry was written by , posted on December 4, 2009 at 1:06 pm, filed under Pravljice and tagged Fran Milčinski, Janez Trdina. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
so prvi zapisovalci ustnega izročila več pozornosti namenjali vsebini pravljic kot njihovim pripovedovalcem, za marsikatere zgodnje zapisane ljudske pravljice danes ne vemo, kdo in kako jih je povedal. Prvi, ki je v slovenskem prostoru poudarjal pripovedovalce tudi kot avtorje ljudskih pravljic, je bil Milko Matičetov. »Gre mi za pravljičarjevo notranjo podobo, za moč osebnosti, ki ne more ostati skrita. Kar pove dober pravljičar, nosi njegov nezamenljiv osebni pečat,« piše v spremni besedi k Zverinicam iz Rezije. Matičetovim pravljičarjem na tem mestu posvečamo nekaj vrstic iz dveh razlogov: ker njihove ljudske pravljice vsaj motivno vsi poznamo, manj pa vemo, kdo jih je povedal, in ker je pomembno poudariti, da vsak dober pripovedovalec (folklorni ali sodobni) poleg same zgodbe poslušalcem vedno posreduje tudi svojo osebno interpretacijo zgodbe, s tem pa postane njen soavtor.
ljub konvencijam, ki jih mora upoštevati, pripovedim na različne načine vtisniti opazen pečat svoje osebne ustvarjalnosti. Med ustaljenost vnaša izvirnost, med ponovljivo neponovljivo, med klišeje originalnost.« Če pa je pripovedovalec tudi (so)avtor besedila, potem so vsakršni posegi v jezik in stil pripovedovanja nedopustni, poudarja Matičetov. Zbirka Zverinice iz Rezije, v kateri je Matičetov zbral 60 živalskih pravljic, ki jih je zapisal v Reziji, tako vestno ohranja pripovedovalski slog pripovedovalcev. Da bi bile dostopne čim širšemu krogu bralcev pa jih je Matičetov iz rezijanščine “prevedel” v knjižni jezik.Milko Matičetov je ljudske pravljičarje iz vseh pokrajin Slovenije in njihove zgodbe predstavljal v letu 1963/64 v reviji Pionir v rubriki z naslovom Pri slovenskih pravljičarjih. V sodelovanju s takratno Televizijo Ljubljana pa je pripravil tudi več krajših dokumentarnih oddaj z istim naslovom. Če boste pobrskali po arhivu NUK-a ali RTV-ja, boste njegov izbor pravljičarjev našli v sliki in besedi. Na tem mestu pa naj na kratko opozorimo na dva, danes že nekaj časa pokojna, katerih zgodbe pa se, po zaslugi objav na različnih mestih, še vedno gibljejo med nami: Rezijanko Tino Vajtovo in Petra Jaklja Smerinjekova iz Kranjske Gore.
Literatura:
Na fotografijah: Milko Matičetov in naslovnica zbirke rezijanskih ljudskih pravljic Zverinice iz Rezije.
This entry was written by , posted on at 1:03 pm, filed under Pravljice and tagged Milko Matičetov, Zverinice iz Rezije. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Pripovedovalski Variete v petek, 13. novembra vabi na pripovedovalski večer Anje Štefan. Anja Štefan je večkrat nagrajena pesnica in pisateljica za otroke, programski vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, predvsem pa odlična pripovedovalka ljudskih zgodb, ki, kot ena prvih v našem prostoru, umetnost pripovedovanja za odrasle goji že več kot 15 let. Kakšne zgodbe pa najraje pripoveduje?
K ljudskim zgodbam Anja pristopa tudi kot zapisovalka in raziskovalka. V kratkem bo pri založbi ZRC SAZU izšla obsežna predstavitev z repertoarjem zgodb ljudskega pravljičarja Antona Dremlja – Resnika, ki je nastala kot plod njenega sodelovanja z zbiralcem in folkloristom Milkom Matičetovim. Mnoge ljudske zgodbe danes poznamo in so nam blizu prav zaradi njenih rahločutnih priredb za Ciciban in Cicido.
“Mogoče bom začela s kakšno tujo pravljico, potem bi pa rada pripovedovala predvsem slovenske,” za svoj nastop v Pripovedovalskem Varieteju napoveduje Anja Štefan. Vstop bo za obiskovalce prost. Vaše zadovoljstvo se meri po količini prostovoljnih prispevkov.
This entry was written by , posted on at 12:00 am, filed under Pripovedovalci. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Filozofiranje v Varieteju 2.
26. november ob 20:00 v Kavarni Union
Gost: Rajko Muršič
Pogovor vodi: Boštjan Narat
Vstop prost
Spomin – v kolikšni meri me individualno oblikuje? In, ali me spomini, ki se zdijo samo moji, povezujejo z drugimi? Ima skupnost svoj, kolektivni spomin? V spominjanje nas bo tokrat uvajal antropolog, etnolog in filozof Rajko Muršič.
Rajko Muršič
Rojen leta 1963 v Mariboru, diplomiral iz etnologije in filozofije (1991), magistriral iz kulturne antropologije (1995) in doktoriral iz etnologije (1998). Leta 2009 je bil izvoljen za rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ob nabiranju novinarskih izkušenj (1986-1998) je bil glavni urednik Glasnika SED in njegove knjižne zbirke (1994-1997) ter urednik oddelčne zbirke Županičeva knjižnica (1999-2002). Je član dobrega ducata mednarodnih (podpredsednik IUAES) in domačih strokovnih društev, teles in uredništev ter redno sodeluje pri pripravi mednarodnih znanstvenih srečanj in poletnih šol (Mess; Easa, Konitsa Summer School in Anthropology, Ethnography and Comparative Folklore of the Balkans…).
This entry was written by , posted on December 3, 2009 at 11:59 pm, filed under Priporočamo and tagged Rajko Muršič. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Literatura:
• Sobol, Joseph Daniel (1999): The Storytellers’ Journey. Urbano and Chicago: University of Illinois Press.
• Wilson, Michael (2006): Storytelling and theatre: Contemporary storytellers and their art. New York: Palgrave Macmillan.
This entry was written by , posted on at 11:58 pm, filed under Pripovedovanje. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
This entry was written by , posted on at 10:25 pm, filed under Priporočamo. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
V 70. letih 20. stoletja so v Severni Ameriki in Evropi (Anglija, Francija) organizirali prve festivale pripovedovanja, namenjene odrasli publiki, ustanovljena so bila pripovedovalska združenja in organizirane (formalne in neformalne) šole in delavnice pripovedovanja. Takšno delovanje se je uveljavilo pod imenom storytelling revival ali tudi storytelling movement. Danes ima malodane vsaka evropska država (pa tudi države na drugih celinah) svoj festival pripovedovanja, v večjih evropskih mestih delujejo pripovedovalski klubi s stalnim programom. Po Wilsonovemu mnenju je trditev, da je storytelling vsesvetovno gibanje, le malenkostno pretiravanje.
Organiziranje in institucionaliziranje pripovedovalske dejavnosti je utemeljilo pripovedovanje zgodb kot eno od sodobnih performativnih (in ne literarnih) oblik umetnosti s specifičnimi in določljivimi značilnostmi, predvsem pa je omogočilo profesionalizacijo pripovedovalcev, ki so se s pripovedovanjem (vsaj delno) začeli preživljati. Sodobno pripovedovanje je pritegnilo ljudi z zelo različnim poklicnim in ideološkim ozadjem, kar je po mnenju Wilsona eden od razlogov za njegovo moč in razvoj.
Sodobne pripovedovalce Stone deli v tri kategorije:
Tradicionalni pripovedovalci so nadaljevalci in nosilci tradicije pripovedovanja v svojem domačem (praviloma) ruralnem okolju, ki jih je njihova domača skupnost prepoznala in priznala kot dobre pripovedovalce. Pripovedovalsko gibanje jih je »posvojilo« in jih kot »avtentične pripovedovalce« vključilo v programe festivalov.
Netradicionalni pripovedovalci so po Stonu knjižničarji, učitelji, vzgojitelji, tudi duhovniki, medicinske sestre in terapevti, ki pripovedujejo zgodbe v okviru svojega poklica. Pri svojem delu praviloma ne izhajajo iz tradicionalnega pripovedovanja zgodb pač iz glasnega posredovanja (branja) ali recitiranja zgodb. Pripovedujejo za otroško publiko.
Neotradicionalni pripovedovalci so pripovedovalci, ki so zavestno izbrali pripovedovanje zgodb kot (eno od) svojo umetniško formo. Njihov nastop temelji na tradicionalni formi pripovedovanja, vanj pa vključujejo tudi mnoge sorodne načine verbalnega in gibalnega performansa, npr. gledališko improvizacijo, stand up, petje, performativno poezijo, pantomimo … Redki profesionalni in polprofesionalni neotradicionalni pripovedovalci v Evropi in Severni Ameriki so s pripovedovanjem začeli iz nič. Večinoma prihajajo iz drugih umetniških sredin, povezanih z odrskim nastopanjem (gledališče, ulično gledališče, lutkarstvo, standup …) ali pa so se študijsko ukvarjali s folklornim izročilom (folkloristi, zapisovalci folklornega gradiva na terenu) in v svoje pripovedovanje vnašajo prvine svoje primarne dejavnosti.
(Wilson kot posebno kategorijo omenja še t.i. ljubiteljske pripovedovalce, ki radi pripovedujejo in ob posebnih priložnostih tudi nastopajo pred občinstvom. Predlaga tudi razdelitev glede na motiv pripovedovalcev za pripovedovanje. Pri tem loči šest kategorij: tradicija, izobraževanje (predvsem razvijanje bralne kulture, spodbujanje branja), kulturna identiteta, zabava, terapevsko delo, spiritualnost (new age, biblijski pripovedovalci).
Kot na primeru teksaškega tradicionalnega pripovedovalca Eda Bella pokaže Bauman (1988), je ta avtentičnost le navidezna. Z nastopi na festivalih, intervjuji v lokalnih časopisih in na lokalni televiziji je Bellu rasla samozavest in samozavedanje sebe kot (dobrega) pripovedovalca, ki je vplivala tudi na način pripovedovanja. Bauman na podlagi primerjave transkribcij s pripovedovanj v domačem okolju in transkribcij istih zgodb na nastopu na festivalu pokaže spremembe v dolžini in predvsem temeljno spremembo v odnosu med performerjem in občinstvom. Po Baumanovih besedah je bil Bell v formalnem okolju festivala bolj distanciran do poslušalcev, tako v načinu komuniciranja kot na kulturni ravni.
Wilson izpostavlja tudi problematičnost pojma »avtentičnost«, predvsem kadar je avtentičnost razumljena kot »merilo umetniške kvalitete pripovedovanja, ne pa merilo integriranosti v okolje«. Tradicionalni pripovedovalec na pripovedovalskem festivalu, opaža Wilson, je sam po sebi lahko avtentičen, ne more pa biti zaradi popolnoma drugačnih okoliščin avtentičen njegov nastop.
Literatura:
• Sobol, Joseph Daniel (1999): The Storytellers’ Journey, An American Revival. Urbano and Chicago: University of Illinois Press.
• Stone, F. Key (1998): Burning brightly. New light on old tales told today. Toronto: Broadview Press Ltd.
• Stone, F. Key (2008): Some Day your Witch will come. Detroit: Wayne State University Press.
• Wilson, Michael (2006): Storytelling and theatre: Contemporary storytellers and their art. New York: Palgrave Macmillan.
This entry was written by , posted on at 10:22 pm, filed under Pripovedovanje. Leave a comment or view the discussion at the permalink.
Pripovedovalski Variete bo 23. oktobra s svojim nastopom otvoril pripovedovalec, prevajalec, improvizator in stand up komik Boštjan Gorenc – Pižama. Od ust do ust se širi, da mu jezik hitro teče, da so njegove pripovedi sočne in polično nekorektne in da je njegov pripovedovalski jezik pristna gorenjščina.
Za slinco ali dve pocedit pa tale odlomčič iz Tolovaja Mataja:
Zelo vabljeni na Boštjanov izbor srhljivo zabavnih in zabavno srhljivih ljudskih zgodb. In ne pozabite: V Pripovedovalskem Varieteju se pripoveduje na klobuk.
This entry was written by , posted on at 10:03 pm, filed under Pripovedovalci and tagged Boštjan Gorenc - Pižama. Leave a comment or view the discussion at the permalink.