Ljudske zgodbe so se, dokler jih niso zbiralci ujeli, zapisali in s tem fiksirali, prenašale od ust do ust, vsak pripovedovalec jim je dodal kakšno podrobnost in jih vsakič znova moderniziral, da so bile zanimive v danem trenutku za zbrano občinstvo. Ljudski pripovedovalci so s pomočjo zgodb pripovedovali o svojih življenjskih stiskah in veseljih in brez dvoma so se v pripovedih pogosto dotikali tudi vprašanja ljubezni in njenih realizacij. Seksualnost v ljudskih pripovedih nikoli ni bila sama sebi ali zgolj plehki zabavi namen. Vedno je (bila), kot znajo povedati folkloristi, znak vitalnosti in poklon življenju, katerega neizogiben lep in pomemben del je tudi (telesna) ljubezen in ki pomembno določa naše življenje in obstoj »Olepšane in kultivirane« ljudske pravljice, ki so šle med ljudi v obliki knjižnih objav, so zato v občutenju življenjskosti nedvomno šibkejše in morda se nam tudi zato zdijo tako zelo oddaljene od realnega sveta.

Zbirke ljudskih pravljic, ki so danes bralcem na voljo, so prirejene za otroško publiko. “Pravoverni” prirejevalci so iz zbirk ljudskih pravljic izločili vse sporne in »neprimerne« vsebine, ki bi lahko pohujšale nedolžne otroke. Najbolj znan primer občutno prirejene in poprijaznjene pravljice je kanonizirana Rdeča kapica, ki je le še bleda senca francoskega »originala«, znanega pod naslovom Zgodba o babici. Tudi zapisovalci na terenu so premogli nezanemarljivo mero samocenzure ali pa so na cenzuro naleteli pri založnikih, ko so želeli zbrano gradivo objaviti. Aleksander Nikolavejič Afanasjev je hkrati z zgodbami, ki so izšle v osmih zvezkih Ruskih ljudskih pravljic (1855-1863) na terenu našel lepo število radoživih, seksualno eksplicitnih zgodbic, ki pa jih ni uvrstil v omenjene izdaje in ki so mu jih v Rusiji prepovedali izdati. Anonimno so prvič izšle šele leto dni po njegovi smrti v Švici.

Nekaj tovrstnih zgodb lahko vztrajen iskalec vendarle najde tudi v knjižnih izdajah. Poleg redkih tematskih zbirk ljudskih zgodb, ki se osredotočajo na temo erotike in seksualnosti (že omenjena Afanasjeva zbirka Russian Secret Tales, Pissing in the Snow and other Ozark Folktales, v našem prostoru Obrusnice Pavla Medveščka in Fuk je Kranjcem v kratek čas) so za zainteresiranega bralca zanimive tudi avtorske predelave ljudskih motivov, ki so bile pisane za odrasle bralce. Takšni sta na primer zbirki pravljic Tisoč in ena noč ter Sedem zgodb sedmih princes (Nizami), splača pa se v roke spet vzeti tudi Boccacciev Dekameron.

Pa vendar, v kolikšni meri bo določena ljudska zgodba začinjena z elementi erotike, je v prvi vrsti odločitev pripovedovalca. Pripovedovalčeva interpretacija pa je v veliki meri odvisna od konteksta pripovedovanja in predvsem od občinstva. Šele v pripovedovanju za odrasle se lahko v polnosti izrazijo vsi pomenski podtoni, ki jih pravljice nosijo s sabo. Zelo dobro so to vedele in izvajale tudi mojstrice pravljičarke iz Rezije, le da njihovih interpretacij rezijanskih živalskih pravljic za odraslo publiko na žalost nimamo možnost prebirati. Nekaj malega pa je v predgovoru k Zverinicam iz Rezije Matičetov le razkril:

»Rusice (mravlje) so se zavzele za skaklja, ga sprejele v svoj zimski dvorec, mu stregle in se sukale okoli njega – so bile skoraj zaljubljene vanj. Ma bílo ji talíko … ni mögel si pomágat bögi muž, an bil sam! Ko se je nazadnje ojunačil, da bo šel na delo, popravljat plotove, so bile vse vesele: »Wójme, káko to lëpo, ke se má noga muža!« ke da in zabíwa kak köl … Pri teh besedah se je muzala pravljičarka sama in njene prijateljice z njo, kar je najlepše potrdilo, da si je rečenico moč razlagati tudi v prenesenem pomenu. /…/ Tri vdove so že sredi teksta s smehom in veselim pritrjevanjem spodbujale pravljičarko, ena pa ji je celo izrekla priznanje z medklicem: »Poeta!« Na koncu so jo vse tri še posebej pohvalile, kako lepo je »spredla« to o skaklju!«

23. aprila bosta svoj izbor pravljic na odru Kavarne Union predstavila pripovedovalka Špela Frlic in glasbenik Goran Završnik.

Špela Frlic je v svet ljudskih zgodb vstopila kot ena izmed redaktoric oddaje Za dva groša fantazije na ljubljanskem Radiu Študent. V preteklih letih je zanjo prispevala več deset oddaj, kmalu pa se je uveljavila tudi kot pripovedovalka – najprej v okviru Pravljičnih ReŠetanj, potem je svoje delovanje razširila tudi na manjše sestave in samostojne pripovedovalske večere. V okviru podiplomskega študija na ljubljanski Filozofski Fakulteti se že drugo leto poglobljeno ukvarja s fenomenom sodobnega pripovedovanja.

Goran Završnik kot glasbenik redno sodeluje s Teatrom Narobov in pripovedovalsko skupino Za 2 groša fantazije. Je avtor zgoščenke Uspavanke, ki je leta 2009 izšla kot priloga revije Ciciban, dolga leta pa je skrbel tudi za glasbeno opremo oddaje Dolgcajt. Je izkušen gledališki improvizator, od leta 2009 pa je vodja improvizacijskega orkestra.

Z vsebinskim izborom in interpretacijo Špela in Goran iščeta vez med čudežnostjo in vsakdanjostjo tovrstnih zgodb in tiste osnovne zgodbene poudarke, ki so in še vedno nagovarjajo človeka v vseh časih in prostorih. Njun izbor v ospredje postavlja čudežne pravljice, vse izbrane zgodbe pa povezuje prastara, neprestano ponavljajoča se tema, ljubezen. Na tokratnem večeru boste tako lahko prisluhnili pripovedovalski in glasbeni interpretaciji naslednjih ljudskih in avtorskih zgodb: Lonec možganov (angleška), Pametno dekle (italijanska), Penta (Giambattista Basile), Botra smrt (slovenska) in Čudežni prstan (variacija na temo).

Več o tem, kako sta zastavila pripovedovalski večer, pa Špela Frlic:

Pridite, pridite, vstop je prost.

Gost: dr. Tadej Troha
Gostitelj: Boštjan Narat
Kje: Kavarna Union
Kdaj: 2. april ob 20.00
Vstop prost

O večeru

Na Veliki petek, ob začetku velikonočnih dni, v katerih celoten krščanski svet obhaja čudež vseh čudežev, bomo v okviru Filozofiranja v Varieteju poskušali ujeti ta razumu sicer tako izmuzljiv pojem in ga ukrotiti znotraj filozofskih kategorij. Za svet in pomoč pri tej nemogoči nalogi v goste prihaja Tadej Troha, filozof mlajše generacije, ki je pred kratkim doktoriral s temo Pojem čudeža v sodobni filozofiji in psihoanalizi. Kako racionalizirati iracionalno? Kako misliti nemisljivo? In kaj sploh pomeni čudež v svetu in času, za katera se zdi, da sta na čudež že zdavnaj pozabila?

O gostu

Tadej Troha je zaposlen na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, kjer je leta 2009 tudi doktoriral na Oddelku za filozofijo s temo Pojem čudeža v sodobni filozofiji in psihoanalizi. Objavlja v revijah Problemi in Filozofski vestnik in je mentor bralnih seminarjev s področja psihoanalize v okviru Delavsko-punkerske univerze. Širši javnosti je bolj znan kot eden izmed voditeljev in soavtorjev oddaje Knjiga mene briga. Kot igralec se je proslavil v celovečernih filmih Kruh in mleko (Jan Cvitkovič) in Estrellita (Metod Pevec), igral pa je tudi v gledaliških predstavah Gon (Barbara Kapelj), Levi terorizem (Marko Mlačnik).

V soboto, 13.3. ob 20:00, bodo na pripovedovalskem odru kavarne Union nastopili Jure Longyka, Boštjan Gombač in Žiga Golob, ki so svoje glasove in zvočila združili v pripovedovalski trio Gobec in godec.

Gobec in godec je pravzaprav bend. Etno bend. Folk bend. Rokenrol bend. Skupina treh ljudi, ki gobcajo in godejo. Oziroma govorijo in igrajo, če njihovo dejavnost opišemo z očiščenim gobcem. Govorijo in igrajo kaj? Predvsem ljudsko izročilo. Pravljice, pripovedke, povesti, šege, basni. Ljudske pesmi.

V ospredju so zgodbe. Zgodbe, prilagojene različno starim otrokom, od kakih 6 do okroglih 99 let. Te zgodbe, v katerih iščejo humor, inteligenco in presenetljive obrate, člani skupine na svoj značilen način posodobijo. Z ljudskim izročilom ravnajo tako, kot se z njim ravna: vzamejo ga za svoje in ga prilagodijo, sebi, poslušalstvu, svojemu času. In svojemu načinu pripovedovanja, ki je, če smo iskreni, frajersko, mestoma malo žaltavo, iskrivo in vešče. Dva člana skupine sta ne le velika gobca po naravi, temveč tudi izurjena radijska napovedovalca. Dva člana pa sta vrhunska glasbena virtuoza in nadžanrska improvizatorja. Nadvse pomemben del pripovedovanja je tako spremljanje z mnogimi glasbili in z najrazličnejšimi zvočili, iz katerih izvabljajo nenavadne, a resničnim na las podobne zvoke, ti pa krohot iz trebuhov poslušalcev. Vse skupaj je ena velika čarovnija, ki se odvija pred očmi poslušalcev. Paša za ušesa, domišljijo in oči.

Skupina zajema gradivo iz različnih slovenskih regij in po potrebi na nastop povabi tudi gosta, ki je seveda s člani primerljiv gobec in godec. Tokratni gost bo Rudi Bučar.

Za boljši vtis o njihovem gobčnem in godčevksem pristopu k ljudski zgodbi, pa si lahko ogledate naslednji intervjujček. Govorita Žiga Golob in iz teme nezgrešljiv glas Jureta Longyke. Modro molči Gombačevo okno.

Pripovedovalski Variete se v mesecu marcu odvija v okviru 13. pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Vstop je, kot nam je že v navadi, prost. Zelo vabljeni.

Številnim pripovedovalcem bo mogoče prisluhniti v teh dneh, nekateri so že vešči in izkušeni pripovedovalski mački, drugi pa so mogoče bolj doma v drugih odrskih zvrsteh in se bodo s pripovedovalsko formo spopadli prvič. Celoten program festivala najdete tukaj, na tem mestu pa bomo izpostavili samo nekatere pripovedovalske dogodke, ki znajo še posebej prijati ušesom in očem.

12. 3. ob 20:00 pripovedovalske večere s keltskimi zgodbami otvarja škotski pripovedovalec David Campbell. Ker David svoje nastope rad poživi s petjem, bomo verjetno iz njegovih ust slišali tudi kakšno škotsko ljudsko pesem, nadaljevanje večera pa bo sploh v znamenju škotskih in slovenskih ljudskih pesmi v izvedbi Katarine Juvančič in Dejana Lapanje.

13. 3. ob 20:00 ste še posebej vabljeni v Pripovedovalski Variete, kjer na odru gostimo trio Godec in gobec, ki ga sestavljalo Jure Longyka, Boštjan Gombač in Žiga Golob. Četudi se v mesecu marcu pridružujemo pripovedovalskemu festivalu, ostajamo zvesti svoji plačilni navadi. Vstop bo prost, denarni prispevki za honorar nastopajočih pa zaželjeni.

17.3. ob 20:00 v Štihovi dvorani nastopijo stalni gostje pripovedovalskega festivala Pravljice danes, ekipa Za 2 groša fantazije Radia Študent. Slišali boste lahko 11 pripovedovalcev, 7 glasbenikov in ljudske zgodbe z vsega sveta.

Za še dva ustaljena pripovedovalska večera si velja rezervirati čas: med obiskovalci izredno priljubljen večer, naslovljen S pravljico okrog sveta, se ima zgoditi 18.3. ob 20:00. Zgodbe iz svojih kultur bodo pripovedovali tujci, ki so si svoj dom našli v Sloveniji. Raznolik in sočen pa bo brez dvoma tudi zadnji (19.3.) pripovedovalski večer festivala, imenovan Pobrano na kup, na katerega so organizatorke povabile zanimivo druščino ljudi različnih poklicev in znanj.

Kot zadnji (a ne manj pomemben) dogodek izpostavimo še programsko novost letošnjega festivala, popoldanski dogodek, naslovljen Petsto sten, ki se bo zgodil 18.3. Anja Štefan bo pripovedovala, ob in o pripovedih pa bosta razmišljali Gabi Čačinovič Vogrinčič in Irena Matko Lukan.

Kdaj: 5. marec 2010
Kje: Kavarna Union
Gost: Goran Vojnović
Gostitelj: Boštjan Narat
Vstop prost!

O večeru

Vprašanje odnosa do drugosti in drugačnosti je staro toliko kot odnos med dvema človekoma, saj je vsak nekomu drugemu drugi. Z drugimi besedami: staro je toliko kot človek sam. Kot tako je bilo skozi zgodovino mišljenja deležno nič koliko obravnav in refleksij različnih poglobljenosti in teoretskih dometov. Redko pa se zgodi, da je to vprašanje zastavljeno na tako neposreden, navidez mimobežen in hkrati izviren način, kot ga je pred dvema letoma tu in zdaj živečim zastavil Goran Vojnović. Verjetno brez filozofskih teženj, a zato nič manj poglobljeno in daljnosežno. A vprašanje zahteva odgovor. In ta odgovor bomo zahtevali od tistega, ki je vprašanje zastavil.

O gostu

Goran Vojnović je režiser, scenarist in pisatelj, čigar prvenec z naslovom Čefurji, raus! je pred dvema letoma dodobra pretresel slovensko literarno in družbeno sceno; številne nagrade, ki jih je avtor prejel za knjigo, se zdijo nepomembne ob dejstvu, da knjiga še vedno odzvanja v strokovnih in splošnih pogovorih, da je še vedno visoko na lestvicah najbolje prodajanih literarnih del in da se nanjo še vedno sklicujejo tako tisti, ki govorijo o položaju tujcev pri nas, kot tudi tisti, ki razpravljajo o pomembnih premikih v razvoju slovenske literature in jezika.

Pripovedovalčev način izvedbe dogodka bistveno določata dva elementa. Prvi je odnos do pripovedovane ljudske zgodbe, drugi pa zavezanost oz. nezavezanost formi – klasični pripovedovalci se redko oddaljijo od načina pripovedovanja, kjer sami samcati stojijo pred zbrano množico in pripovedujejo izbrano zgodbo od začetka do konca. Nekateri pripovedovalci pa v svojo interpretacijo svobodno vključujejo tudi druge elemente, predvsem živo glasbeno spremljavo. Razlike pa so seveda tudi vsebinske: čeprav vsi izhajajo iz tradicionalnih, ljudskih zgodb, nekateri pripovedovalci niso v tolikšni meri zavezani njihovi vsebini kot klasični pripovedovalci (kot jih imenujemo v tem tekstu) in jih pogosto jemljejo zgolj kot izhodišče, na podlagi katerega zgradijo lastno pripoved, ki reflektira njihov trenutni življenjski kontekst – se pravi, da ljudske zgodbe uporabljajo zato, da skoznje pripovedujejo zgodbe urbanega človeka 21. stoletja. Zgodi se tudi, da pripovedovalci v ljudsko zgodbo (ali kot njen komentar) vnesejo avtorsko besedilo, bodisi svoje, bodisi kakšnega drugega avtorja. S tem se od ljudske zgodbe na nek način distancirajo; ne pripovedujejo je več kot nekaj, za kar naj bi poslušalec verjel, da je resnično, temveč jo uporabljajo zgolj kot prispodobo, kot metaforo za lasten življenjski (tako osebni kot tudi družbeni) kontekst. Na ta način postane zgodba manj pomembna od samega pripovedovalca, saj postane zgolj osnova za njegovo lastno, avtorsko pripoved.

Seveda so zgoraj navedene trditve pavšalne – med obema pristopoma k pripovedovanju zgodb ni mogoče potegniti jasne ločnice. Gre zgolj za poskus določitve tistih specifik, ki pripovedovalce po eni strain združujejo po drugi strani pa ločujejo, glede na to, da je performativna oblika, ki se je lotevajo, ista in hkrati pogosto povsem neprimerljiva.

Ana Duša

Damir Avdić je po mnenju mnogih eden najbolj fascinantnih zgodbarjev, kar se jih je v zadnjih letih pojavilo na slovenski sceni. Izjemen performer, ki se ga je zaradi specifičnosti in intezivnosti nastopa prijelo ime Bosanski psiho, je namreč prav to: pripovedovalec zgodb, človek jasne misli in ostre besede, ki zareže ne glede na to, ali je odpeta, odigrana ali podana v obliki “zvočne knjige v živo”. Pripovedovanja na način interpretacije ljudskih zgodb se loteva prvič, pri čemer izhaja iz slovenske ljudske tradicije, zgodbe pa bo pripovedoval v bosanskem jeziku ter jih priredil svojemu performativnemu slogu.

Vabljeni 19.2. ob 20:00 v kavarno Union. Vstop je prost.

Foto: Borut Peterlin

O večeru

Pohlep. Kot eden izmed smrtnih grehov se zaradi vpetosti v tradicijo zdi arhaičen, skoraj anahronističen pojav, in zaradi tega se morda zdi vprašljiva smiselnost kakršnega koli pogovora na to temo. Čas, v katerem živimo, je pohlep in skopost skupaj z ostalimi grehi odrinil v sfero starodavnega in rahlo čudaškega. Vendar pa je anahronističen zgolj zven izraza, pojav sam pa kot vselej prisoten in aktualen ravno danes izrazito sooblikuje svet, v katerem prebivamo. Mladen Dolar je pred osmimi leti s svojim delom O skoposti lucidno zarezal v to včasih nevidno rak rano človeštva in jo obelodanil, še preden se je skozi krizo in recesijo kot vzrok in simptom razkrila sama od sebe. V okviru Filozofiranja v Varieteju jo bomo skupaj obelodanjali osem let kasneje.

O gostu

Mladen Dolar je bil rojen leta 1951 v Mariboru. Po maturi se je leta 1969 vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1978 diplomiral iz filozofije in francoščine. V letih 1980-82 stažist na Oddelku za filozofijo FF, nato od leta 1984 asistent na tem Oddelku. V šolskem letu 1979/80 je bil na podiplomskem študijskem izpopolnjevanju v Parizu (Universite Paris VIII), v letu 1989/90 pa v Londonu (University of Westminster). Doktoriral je leta 1992 s tezo “Heglova Fenomenologija duha. Dialektika zavesti in samozavedanja”. Od leta 1992 docent za nemško klasično filozofijo, od leta 1996 pa izredni profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo. Na Oddelku za filozofijo predava predmeta Nemška klasična filozofija in Strukturalizem in psihoanaliza. Član uredniškega odbora revije Problemi (v osemdesetih letih je bil mnoga leta glavni in odgovorni urednik te revije) in knjižne zbirke Analecta. Soustanovitelj in mnogoletni podpredsednik Društva za teoretsko psihoanalizo in soustanovitelj Društva za kulturološke raziskave.