Ljudske zgodbe so se, dokler jih niso zbiralci ujeli, zapisali in s tem fiksirali, prenašale od ust do ust, vsak pripovedovalec jim je dodal kakšno podrobnost in jih vsakič znova moderniziral, da so bile zanimive v danem trenutku za zbrano občinstvo. Ljudski pripovedovalci so s pomočjo zgodb pripovedovali o svojih življenjskih stiskah in veseljih in brez dvoma so se v pripovedih pogosto dotikali tudi vprašanja ljubezni in njenih realizacij.
Nemogoče je zanikati, da nas (čudežne) pravljice privlačijo (in so skozi vso zgodovino privlačile odrasle poslušalce in bralce), ker opisujejo magičen svet, v katerem se čudeži dogajajo po tekočem traku, kjer je vse mogoče in kjer se za dobro mislečega junaka vse dobro konča.
V soboto, 13.3. ob 20:00, bodo na pripovedovalskem odru kavarne Union nastopili Jure Longyka, Boštjan Gombač in Žiga Golob, ki so svoje glasove in zvočila združili v pripovedovalski trio Gobec in godec. Skupaj z njimi bo štorije pravil tudi posebni gost Rudi Bučar.
Velika škoda bi bilo zamuditi pripovedovalski festival Pravljice danes 2010, ki bo v Cankarjevem domu, Slovenskem etnografskem muzeju, Kinodvoru in Pripovedovalskem Varieteju potekal od 9. do 21. marca.
Pripovedovanje kot urbani dogodek se je pri nas uveljavilo pred nekaj leti in si je, predvsem preko vsakoletnega pripovedovalskega festivala Pravljice danes ter Pravljičnih ReŠetanj Radia Študent, pridobilo upoštevanja vreden nabor poslušalcev (govorim seveda o odrasli publiki, pripovedovalskih dogodkov za otroke je precej več).
Ana Duša, Polona Janežič, Vesna Zornik in Boštjan Narat so 22. januarja nastopili pred polno Unionsko kavarno, poželi vsesplošno navdušenje in obljubili, da nastop še ponovijo. S klikom na naslov se vam pred oči postavi več fotografij z njihovega nastopa.
Po Jungu so zgodbe ljudskih pesmi arhetipne ter nas povezujejo z našim najglobljim delom, s svetom in drugimi ljudmi s podobnimi usodami. Ljudske pesmi, pravi Marjetka Golež Kavčič, nastajajo iz življenj posameznikov in se skozi petje vračajo v vsakdanje življenje pevcev in poslušalcev. Pesmi pojejo zato, ker so jim blizu, ker v njih najdejo tiste ravni, ki jih povezujejo v skupnost, v nadčasovnih in kolektivnih zgodbah se prepoznajo. Nosilke balad z ženskimi protagonistkami so bile tako večinoma (ne pa seveda izključno) ženske.
V petek, 22.1., v Pripovedovalskem Varieteju nastopijo Ana Duša, Polona Janežič, Boštjan Narat in Vesna Zornik. Za ta večer so si nadeli ime Tri zdrave Marije in en oče naš.
Katja in Rok sta s pravljicami v Pripovedovalskem Varieteju nastopila 17.12. Bilo je zabavno in sproščeno. Za vse, ki ste ju zamudili (in seveda tudi za vse, ki ste v kavarni Union bili in vam je bilo fajn), objavljamo nekaj fotk.
»Omerzu ni lutkar, ni likovnik, ni gledališčnik. Je humanist, če humano vključuje avtomatično, mehansko, marionetno.« Marko Bauer, Delo, Sobotna priloga, 19. 12. 2009.
Silvan Omerzu s svojim umetniškim delom ves čas hote ali nehote razpira široko polje vprašanj in premislekov. Vprašanje svobode, ki nam ga zastavlja lutka s svojo navidezno vodljivostjo. Kompleksno razmerje med lutkarjem in lutko, ki ustvarja platformo tega vprašanja. Problem …
V soboto, 17. decembra ob 20.00, v Pripovedovalskem Varieteju nastopita špikerja Radia Študent in dva izmed najbolj aktivnih pripovedovalcev skupine Za 2 groša fantazije Katja Preša in Rok Kušlan.
Z velikimi pojmi imamo velike težave. V primeru pojma pravičnost je težava dvojna. Najprej – kako idejo teoretsko zaobjeti in sistematično predstaviti sebi in drugim? Tu nam filozofija ponuja nepregledno mnoštvo možnih miselnih pogledov in bolj ali manj sprejemljivih rešitev. Druga težava je v uresničevanju ideje v konkretnem zgodovinskem trenutku, ki ga živimo. In tu problem preneha biti abstraktno splošen, pač pa postaja oseben ter zavezujoč. Igor Pribac nam lahko – kot filozof in človek – na to temo pove marsikaj. Vabljeni 16. 12. v kavarno Union.
Dokaze o obstoju ljudskih zgodb najdemo povsod po svetu, nekatere so prastare, vse pa imajo svoj izvor v socialni potrebi (Dégh 1989: 63). Ljudske in umetne pravljice so bile vedno odvisne od navad, ritualov in vrednot v določenem socializacijskem procesu družbenega sistema. Vedno so simbolično prevzele naravo odnosov moči znotraj obstoječe družbe. Zato so močni pokazatelji ravni civilizacije, to je osnovne kvalitete kulture in družbenega reda. (Zipes 2006: 79)
Na začetku je Ime: kot znak, kot simbol, kot znamenje, ki me določa v odnosu do drugega in ki hkrati bistveno sooblikuje mojo predstavo o samem sebi. Moje ime, ki si ga nisem izbral sam, pa vendarle predstavlja temelj moje identitete.
Številni slovenski pisatelji so poleg drugih literarnih žanrov pisali (in pišejo) tudi pravljice, bodisi popolnoma avtorske, bodisi prirejene ali inspirirane pri ljudskih motivih. Na tem mestu izpostavljamo dva, katerih zgodbe se najbolj trdovratno upirajo pozabi, pa čeprav so bile deležne številnih kritik in dvomov na račun spreminjanja in (ne)avtentičnosti njihove folklorne predloge. Govorimo o pisateljih Janezu Trdini in Franu Milčinskemu.
Na sliki: Janez Trdina
Prvi, ki je v slovenskem prostoru poudarjal pripovedovalce tudi kot avtorje ljudskih pravljic, je bil Milko Matičetov. »Gre mi za pravljičarjevo notranjo podobo, za moč osebnosti, ki ne more ostati skrita. Kar pove dober pravljičar, nosi njegov nezamenljiv osebni pečat,« piše v spremni besedi k Zverinicam iz Rezije.
Na fotografiji: Milko Matičetov (fotografija iz filma Milko Matičetov v Reziji v produkciji Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU)
Pripovedovalski Variete v petek, 13. novembra vabi na pripovedovalski večer Anje Štefan. Anja Štefan je večkrat nagrajena pesnica in pisateljica za otroke, programski vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, predvsem pa odlična pripovedovalka ljudskih zgodb (…)
Spomin – v kolikšni meri me individualno oblikuje? In, ali me spomini, ki se zdijo samo moji, povezujejo z drugimi? Ima skupnost svoj, kolektivni spomin? V spominjanje nas bo tokrat uvajal antropolog, etnolog in filozof Rajko Muršič …
Sobol v Greenwoodovi enciklopediji pripovedovanje opiše kot »interaktivno umetnost uporabe besed, vokalizacije in/ali fizičnih premikov in gest za prenos elementov in podob zgodbe določeni publiki.« Dodaja, da je »pripovedovanje zgodb živa umetnost, ki temelji na komunikaciji med pripove…